VELIKA REPORTAŽA O 25. SREČANJU MLADIH V STIČNI.

GESLO. – PROLOG. - ORGANIZATORJI. – ZAKAJ V STIČNO? – OBROBJE. – FOTOGALERIJA. – DELAVNICE. – STOJNICE. – OSREDNJI DOGODEK: SVETA MAŠA …UVOD V OČENAŠ, V POZDRAV MIRU, PRIDIGA ŠKOFA STRESA. – GOSPOD JE SPREGOVORIL. – ZADETKI V POLNO IN STRELI V PRAZNO. – ZAKAJ VEDNO DEŽ- POSEBNI UTRINKI.

TVOJA BESEDA JE SVETILKA MOJIM NOGAM, LUČ NA MOJI STEZI. (Ps 119, 105)

25. srečanje mladih v Stični

GESLO je izbral papež Benedikt XI. Za svetovni dan mladih 2006. Zapisal je: »Z velikim veseljem vas pozdravljam v času, ko se pripravljate na 21. svetovni dan mladih in se spominjam lanskega srečanja v Nemčiji, ki nas je vse obogatilo. Letošnji svetovni dan mladih bomo obhajali v lokalnih Cerkvah in dovolj bo priložnosti, da bomo znova prižgali ogenj navdušenja, ki se je zanetil v Koelnu in ki ste ga mnogi prenesli v svoje družine, župnije, združenja in gibanja. Hkrati pa bo ta dan odlična priložnost, da boste povabili svoje prijatelje, naj se pridružijo mladi generaciji, ki duhovno roma h Kristusu.«

PROLOG. Na strani Stične (www.stična.net) vsako leto razdele fotogalerijo na več delov: na generalko, zbiranje, mašo in festival. Tako bom tudi sama v tem prispevku razdelila stično na več malih tem, da boste lahko najprej prebrali tisto, kar vas najbolj zanima. Naše fotke, ki verjetno pridejo s krajšim zamikom, so prispevali pri Sončni pesmi, pogledat pa si jih pojdite tudi na zgoraj navedeno stran Stične, kjer so že objavljene.

SODELAVCI STIČNE. ZAKAJ V STIČNO IN KAJ JE PRAVZAPRAV CILJ PRIPRAVE TAKO VELIKEGA FESTIVALA. Če že skušamo celostno zajeti naš največji festival katoliške mladine, je prav, da namenimo kakšno vrstico organizatorjem. Naštela bom tiste najpomembnejše, ki so (tudi s fotografijami;) objavljeni na njihovi spletni strani. Vemo, da jih je še mnogo – in rada bi poudarila, da je za oblikovanje tako velikega festivala pomemben vsak od nas, da ni vseeno kaj prinese s sabo, kako se obnaša, kaj tam doživi in na kakšen način posreduje to doma. Razlika je, ali svoje veselje doma zapišemo arhivu, ali ga delimo naprej, ga živimo. Stična niso duhovne vaje, ni tečaj učenja ljubezni, pridobivanje bogastva - je pa dan veselja, ko si lahko pokažemo, kakšno bogastvo nosimo v sebi in obnovimo navdušenje v sebi. Tam je moč zagledati, česa vse smo mladi sposobni in kje v sodobni pastorali, v naši župniji so mesta, kjer bi lahko še in še spreminjali. Priporočam v molitev vse organizatorje, vse udeležence in posebej vse ideje in zamisli ter sklepe, ki so se rodili ali utrdili deževnega 16. septembra 2006.

Najpomembnejše zvezde Stične 2006 so bili voditelji animatorjev: Minca Marolt, Filip Firbas, Ana Martinjak, Nejc Marolt in Jera Hribernik. Glasbeniki: Grega Strajnar, Špela Bevc, Jure Strajnar, Nataša Kores, Primož Jemec, Anamarja Jakob in Rok Liebhart. Tehnični: Štefan Kržišnik, Jasna Repa, Blaž Gartner, Špela Božnar, Žiga Nastran, Katarina Zmrzlikar, Andrej Perne in Vesna jug. Likovniki: Nataša Kovačič, Benjamin Pezdir, Ksenija Blazinšek, Branko Cestnik in ovčka Taši. Cerkveno zaledje pa gradijo: Gregor Kunej, Maksimiljan File, Tomaž Kete in Anton Stres.

Naj se tu ustavim še ob enem zanimivem vprašanju. ZAKAJ V STIČNO. »Kaj ni smešno takole, ko gledaš: toliko ljudi, kI pridejo sem – in nič ne počnejo, krožijo, se objemajo – kako mora to zgledati?« Se je spraševalo neko dekle. Ja, res je: če dobro pogledaš iz kakšnega oblaka, udobno zleknen nad dežjem, se ti vse tole lahko zazdi nekoliko smešno. Smo res vsi taki, da potrebujemo za sabo množico, ogromno maso ljudi, ki misli enako kot mi, da smo sposobni oznanjati in verjeti svojim trhlim prepričanjem? Za mlade je velikega pomena če vidijo, da niso sami na svoji poti. Da se toliko ljudem njihova pot, prizadevanja, zdijo smiselna. Tolikokrat slišimo, kako smo mladi brez volje do življenja, otopeli, brezbrižni, zamorjeni, da ne znamo živeti nekega veselja, optimizma, ki bi moral biti mlademu zaščitni znak. V Stični to lahko vidiš. Takih, ki pridejo v Stično iz radovednosti ni nikoli malo – mnogi začudeni ugotovijo, kakšno veliko množico pripadnikov ima v naši deželici naš Gospod, če jih nekdo navduši in niso sami. To je dober začetek. Naj zapišem, kaj pravijo oraganizatorji o namenu in ciljih stičenskih srečanj. Namen je praznovanje mladostne vere, ki mlade vabi na pot evangeljskega življenja v vsakdanjem okolju. Cilji pa so:

• Doživeti veselje in lepoto občestva in medsebojnih srečanj
• Povečati aktivno sodelovanje mladih v dogajanju na Stični
• Okrepiti oznanjevalni naboj Stične
• Doživeti pestrost življenja Cerkve in njeno mladostnost
• Posredovati mladim možnosti, kako živeti Stično v domačem, zlasti župnijskem okolju
• Spodbujati mlade k zdravemu načinu življenja
• Spodbujati mlade k življenjski odločitvi (krščanski zakon, duhovni poklic …)
• Posredovati sporočilo Stične v slovenski družbeni prostor
• Umestiti Stično v pastoralo mladih v Cerkvi na Slovenskem
• Povezati Stično s pastoralnim delom vesoljne Cerkve za mlade.

DRUGI MEDIJI O STIČNI. Zvečer sem prižgala TV in prisluhnila poročilom. Vedno me zanima, na kakšen način bodo taka srečanja predočili mediji – kaj se bodo odločili posredovati. Ker so o tem govorili po reportaži o Hotizi in pred reportažo o Hotizi, si je verjetno ogledalo kar nekaj ljudi. Novinarji so se osredotočili na sedemtisočglavo množico, ki je vzklikala na samostanskem dvorišču, pela, vsa mokra in navdušena. Navedli so tudi zaključno misel pridige škofa Stresa, da nam lahko vzamejo vse, razen tistega, kar smo – in predstavili geslo tega 25. srečanja mladih v Stični. Hvala bogu se niso sprehodili po obrobju Stične, po romarski poti od gostilne do gostilne, ki se je je udeležilo prav tako veliko obiskovalcev, ampak morda bomo to drugo leto storili mi – za vas. Poudarjam pa, da to vsekakor ni bila večina – vsak zase smo lahko izbrali tisto zrno, ki smo ga ponesli domov in presodili, kam ga bomo posadili.

OSREDNJI DEL SREČANJA - SVETA MAŠA.

UVOD V POZDRAV MIRU

Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te.

Rad te imam.. - Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te.

Rad te imam. - Rad te imam.  - Sovražim te. - Sovražim te. - Sovražim te.

Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam. - Sovražim te. - Sovražim te.

Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam. - Sovražim te.

Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam. - Rad te imam.

»Kako težko je reči nekomu, ki te ima rad, rad te imam. Še teže je reči nekomu, ki te sovraži, rad te imam. Zdajle bom pocukali svojega soseda za lička in mu rekli rad te imam.«

PRIDIGA ŠKOFA STRESA. NE BOJTE SE! Današnja beseda govori, da je božja beseda luč na naši poti. Najprej slišimo, naj verujemo, potem pa tudi, naj oznanjamo. Če boš veroval in to vero izpovedoval, šele tedaj boš odrešen. Naš krščanski poklic je oznanjevanje. Poleg tega pa Jezus poudarja, če hočemo biti tisti dobri oznanjevalci, moramo v sebi premagati strah. »Ne bojte se!« Kar trikrat je ponovil te besede v današnjem evangeliju. Poznavalci Svetega pisma pravijo, da je ta besedna zveza v celi knjigi napisana najmanj tristopetinšestdesetkrat, tolikokrat kot je dni v letu. In tudi vi se danes niste bali, ko ste prišli v Stično v tem dežju. Tudi če nam nagaja dež, bomo prisluhnili božji besedi in obhajali našo Stično, kakor je treba. Jezus pravi: Ne bojte se in točno ve zakaj. Vedel je, da bo strah tudi njegove učence, apostole. Rekel je: Pošiljam vas kakor ovce med volkove. Ovco je med volkovi strah. Mene je bilo v življenju že velikokrat strah. Enkrat sem plaval na odprtem morju in me je zajela panika. Skoraj bi potonil, če ne bi premagal tega strahu. Potem me danes žal ne bi bilo tukaj z vami. Strah je lahko zelo nevaren – v strahu naredimo lahko kaj, česar ne bi nikoli naredili, česar si ne želimo narediti. To se je zgodilo apostolu Petru – ljubega prijatelja, učenika Jezusa je v strahu zatajil. Strah nas je velikokrat: pred izpiti, da bi izgubili štipendijo, za točke, vpis v šolo, pred nesrečami … Včasih nas je žal strah biti kristjan, povedati, da hodimo v cerkev. Če je v določenem okolju treba zbrati pogum, da lahko povem, da sem veren, potem je s tem okoljem nekaj narobe. Tisto okolje ni svobodno, strpno in demokratično. Jezus je vedel, da se bo njegovim učencem to dogajalo, zato jih je stalno opogumljal, ne bojte se. Toda kaj, ko je bilo tudi Jezusa strah. Še posebej na Oljski gori ga je bilo strah tega, kar ga je čakalo. Ampak Jezus je svoj strah premagal in želi, da bi ga po njegovem zgledu premagali tudi mi. In kako je lahko Jezus premagal svoj strah? Tako, da se je spomnil, da je Bog njegov oče, da ga ima Bog neskončno rad in da tudi preizkušnja, ki ga čaka, ni dokaz proti temu, da bi ga oče ne imel rad. Oče ga ima neskončno rad in zato je lahko rekel na križu: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In na Oljski gori je rekel: »Zgodi se tvoja volja.« In to prijateljstvo je bila tista sila, ki mu je pomagala, da je lahko premagal strah. In kaj ostane nam, da premagamo strah? Velika ljubezen. Pavel pravi: Ljubezen premaga strah. Tudi mi bomo lahko premagali vse vrste strahov, če bomo imeli radi Boga. Če bo Jezus vedno naš prijatelj; tako da nam ne bo težko reči: Jezus je moj prijatelj! In nič mi ni mar kaj pravite vi – tudi če sem bela vrana – Jezus je moj prijatelj in tega prijatelja ne bom zatajil. Če bomo imeli v sebi tako močno ljubezen, bomo lahko premagali vse strahove.

Jezus v današnjem evangeliju poudarja še eno misel, ki se mi zdi zelo zanimiva. Verjetno ste jo tudi vi opazili. Bog skrbi za vse na svetu, za nas ljudi pa skrbi neprimerno bolj. Njegova ljubezen je veliko večja do vsakega izmed nas – je edina brezpogojna ljubezen. Ta ljubezen je tista osnova, ki nam daje zaupanje v življenje. »Ne bojte se«, pravi Jezus, »drugi nam lahko umorijo telo, duše pa nam ne morejo uničiti.« Tudi ta misel je izredno pomembna. Imeti telo – telo imam – in lahko ga izgubim; lahko izgubim imetje, službo, položaj, sloves, vse, kar imam, lahko izgubim – zdravje, osebo … Kljub temu pa, da lahko izgubimo večino stvari, ostaja ena, ki je ne moremo izgubiti: to je tisto, kar smo. Če sem plemenit človek, mi te plemenitosti nihče ne more vzeti. Niti poštenosti, če sem dober človek, svetniški človek, če imam rad ljudi, če imam ljubezen – tega ne morem zgubiti. Bojte se tistih, ki vam lahko z vašim pristankom lahko vzamejo tisto, kar ste. Tega nam nihče ne more ukrasti; izgubimo lahko edino, če na to sami pristanemo. Sicer pa ostane naše, to smo mi. Lahko izgubim tudi dežnik, ker vidim, da ga tudi vi ne potrebujete več (vmes je nehalo deževati in škof je še vedno pridigal z dežnikom – tu ga je odložil). Dragi prijatelji: v življenju moramo največ truda posvetiti temu, kar smo. Če bomo gojili močno ljubezen do Boga in bližnjega, nam je ne more nihče vzeti – tudi Bog nas ima tako rad, da njegove ljubezni ne moremo izgubiti - če ga mi nimamo radi – nas kljub temu ljubi. Največ truda investirajmo v svoje življenje. Dragi prijatelji, ne bojmo se! Amen.

SODOBNI OČENAŠ. (Pismo očetu, ko gresta dve dekleti na potovanje; uvod v Očenaš) Za Vilkoslava!  Oče Vilkoslav, ki si drugje, naj bo tvoje ime vedno z nama. Naj pride k nama mal tvojga dnarja, uresničijo naj se sanje, kakor v nebesih, tako na zemlji. Upava, da se bova znašli in da nama boš odpustil, ko se vrneva. Tudi midve odpuščava tebi in tvojim napakam. Reši naju vsega hudega. Amen. K tej sodobni molitvi smo stisnjenih rok v dolgo verigo pridali Gospodovo molitev.

NABIRKA med mašo je šla za skupnost Cenacolo, ki so imeli v Stični tudi stojnico. Zbirajo denar za nakup vozila, da bi bili bolj mobilni, lažje obiskovali kraje po Sloveniji, s svojimi zgodbami preprečevali zasvojenost z drogo in morda pravočasno pomagali komu, ki se je želi rešiti.

OČE NAGOVARJA POVSOD - PRISPODOBA O STREHI CERKVE: Med mašo sem se, ko je nehalo deževati, zagledala v mogočno sivo streho cerkve in opazovala, kaj mi govori. Strešniki so se mi zazdeli kot dnevi mojega življenja; vsak nekoliko drugačen, pa vendar v principu vsi enaki; enake barve, malo različnih odtenkov – enake velikosti, nekateri malo izstopajo – enakih robov, pa vendar nekateri bolj štiroglati, drugi bolj zlizani, tretji okrušeni – vsi skoraj enako gladki … Malo jih je, ki zares izstopajo. Tisti imajo zelene mahaste gričke. Vseh skupaj jih je kakih deset … To so moji dnevi. Šteti so. Preštevni, še zdaleč jih ni mnogo. Vsak dan gradim sama, dana mi je popolna svoboda, pa se vendar zelo malo se spreminjam. Dan je resnično enak dnevu. Kdaj se zgodi več, kdaj manj, kak dan sem bolj uspešna, drug manj.

Z neba na streho pada voda, dež, kot božja mana na puščavo. Koliko te vode potem odteče v žleb? Malo. Po žlebu ne teče ista voda kot je padla na streho. Obogatena je z nesnago iz strešnikov, po malem jih liže in napravlja bolj gladke. Ta voda je druga voda; če je bila prej čista, bi zdaj skorajda rekli, da je umazana. A umazana od mojih dni, od vsakega strešnika, po katerem teče, posebej. Prepojena je z mano – tako kot sem, če je voda sploh lahko prepojena. Kajti kakor je težko prepojiti vodo, tako je težko človeku spreminjati božjo ljubezen, če je pa sama vir ljubezni. Poleg tega so v strehi včasih tudi luknje, ki vodo prepuščajo, da sploh ne steče do tal. Take majhne, vdolbinice v posameznem strešniku, in velike, da nam zamaka na podstrešje. Polno, polno je mojih grehov, čeprav niso enako veliki. Oče je voda, njegova je mana, ki pada name, na moj vsakdan. In sama sem streha, plast, po kateri se On spušča na zemljo, med druge ljudi, ki to vodo pijejo. »Da bi med druge delila čimmanj kalne vode!« 

UTRINKI – TAKI IN DRUGAČNI.

DEŽ V STIČNI. Kako lahko Bog dopusti, da v Stični vsako leto dežuje? - Veš, ampak Bog ima smisel za humor. – Zakaj? –  Ker sedi gor nad oblaki in nas zaliva kakor rože. Morda hoče povedati kaj o rodovitnosti – Da zrase pšenica, je poleg rodovitne prsti potrebno tudi veliko, veliko vode.  

GUMI DEFEKT. »Avto od škofa, ma luknjo na gumi in mi jo mo zaflikali z žvečilnim gumijem …« je bans, ki sem ga prepevala vse otroštvo. V Stični pa škofovski avtomobili niso imeli problemov, pač pa se je od veselja razpočila desna sprednja guma kombija, v katerem so se pripeljale vse ovce in metulji in drugi rekviziti ter najpomembnejše – zagnani ustvarjalci MMMjeve stojnice, ki smo si jo delili skupaj z Mladinskim cehom in je bila mimogrede najboljša stojnica, a o tem več v rubriki delavnic in dogajanja na obrobju Stične.  Mimoidoči so nas spraševali približno takole: »Imate problem?« –»Ne, delavnico. Delavnico »Menjava gume«. Iščemo najbolj močnega fanta Stične 2006 – animiramo ljudi.« In čez nekaj časa se je slišalo: »Vrti v drugo, joj, v drugo, drugo smer.« – »Tale ni strojnik, ni.« Če nam je uspelo in komu je uspelo, pa naj ostane nagradno vprašanje.  Naj kot namig priznam, da imamo pri portalu zelo pridne in tudi iznajdljive fante, da o njihovi moči ne govorim. Vsa pohvala.

VTISI MLADIH IZ STIČNE.

V Stični je bilo čudovito. Za boljše vzdušje je manjkalo samo sonce.

Všeč mi je bilo, ker niti slabo razpoloženje ni pokvarilo dobrega razpoloženja med nami J Zelo ritmični animatorji, ki so aktivno poskakovali kljub deževnemu vremenu. TINE

DOBRO! Najbolj mi je bila všeč muzika in vesela družba J Tudi če je deževalo so se imeli fajn!

Najboljše je bilo, ko smo na koncu popestrili srečanje  še s Stična bendom! ANA in MOJCA

Kljub vodi v čevljih in kljub mokrim lasem sem uživala. Hvaležna sem za vsa ponovna srečanja s prijatelji. Energija iz odra se je preselila na vse nas in je bilo super. KLAVDIJA

Prijateljstvo se ohranja tudi če si daleč. Prijatelja mej v srcu!

Čeprav nam je vreme malo pokvarilo dan, smo se imeli zelo lepo. Bend je bil super in je resnično obvladal sceno. Folk je bil na volji in dan je hitro tekel. Upam, da nam bo Gospod dal drugo leto lepše vreme. MARTINA

Kljub dežju sem se mela ful fajn, sam na koncertu nisem upala tolko plesat in skakat, kot bi sicer. Dobro je, da lahko srečaš ljudi iz duhovnih vaj …

V Stični vsako leto navežem veliko prijateljskih stikov, zato se bom še vrnil.

Dežju in blatu navkljub smo se imeli ENKRATNO!

Mladost ni več samo norost! Mladost je več, čutim! Mladost si ti med ljudmi! GIRL

V Stični nasploh, mi je bilo vse všeč, najbolj pa mi je bil všeč zaključni koncert. Še nikoli nisem videla toliko mladih na kupu.

The best je blo na koncu.Sicer pa je pri maši tudi blo fajn. Kljub dežju smo uživali. Drugo leto pridem tudi če bo snežni metež.

Ljudje so padali v blato. Ja, blo je ful ful ful dobro! Peli smo in skakali, čeprav smo bili premočeni od dežja. Vseeno smo se veselili in skakali. Pa 3 sladkorne pene smo pojedli. Drugo leto spet 100 % pridem!

V plseni delavnici smo plesali, poslušali kako naj plešemo s telesom. Tako smo sodelovali in v ritmu plesali. Meni je bilo absolutno zelo vredu in bi kr plesala. Ker mi je bilo tako všeč, bi se drugo leto najraje pridružila hitrim polžem.

Čeprav je padal dež, je v meni sijalo sonce. Zakaj? Ker sem bila med prijatelji in Bog je bil z nami. Sklep: Stična rules.

Dež nas ni ustavil, verjetno se je prava zabava začela šele takrat, ko smo zaprli dežnike in plesali na dežju. Glasba je bila super. Animatorji so se zelo potrudili, da se je vedno kaj dogajalo … In ob takih trenutkih se zavem, da Bog res obstaja, da je tu med nami, da nas kliče, zbral nas je skupaj … SUPER J

STRELI V PRAZNO. PO DRUŽINSKEM ZGLEDU. Strel v prazno je, da organizatorji vedo, da bo deževalo in se morda ne oborožijo dovolj. Lahko bi recimo delili palerine kot na papeževem srečanju v Postojni. Strel v prazno so tudi mnogi, ki se čutijo nagovorjene in se pridejo v Stično opivati. Lahko bi se ustanovila delavnica za preprečevanje nabitosti vseh gostilen in tudi siceršnjega vsesplošnega popivanja na vedno istih točkah. Ker je teh raje vsako leto več kot manj, vprašanje morda ni neaktualno. Zanima me vsaj filozofija organizatorjev. Strel v polno bi bil morda spet kakšen glasbeni gost v festivalskem delu. Morda bi se lahko povezal s skupino, ki je sicer v Stični zadolžena za glasbo. Lahko bi nagradili ekipo, ki zmaga na Ritmu duha s tem, da ji omogočijo prepoznavnost z nastopom v Stični.

ZADETEK V POLNO. Strel v polno je udeležba škofov, čimveč duhovnikov in cerkvenih delavcev, da dobijo zagon in vidijo, da je s primernim animiranjem mogoče pridobiti mlade za Kristusa. Streli v polno so delavnice, čeprav je še vedno mnogo mladih, ki ne najdejo do njih. Izbor je zelo pester in pohvale vreden. Organizacija s prevozom ni mačji kašelj, zato pohvala vsem, tudi redarjem in nasmejanim mladim, ki usmerjajo čredni promet. Strelov v polno in prazno je še veliko, če se kakšnega spomniš, ga dodaj spodaj pod komentarje. Skupaj ustvarjajmo našo Stično.

DELAVNICE + OBROBJE STIČNE S FOTOGALERIJO IMAJO ZAMUDO V LETU, VENDAR JE LETALO ŽE NA POTI. PRI VHODU JIH LAHKO PRIČAKATE JUTRI.

Delavnic je bilo letos 28, stojnic pa tudi ni manjkalo. Najglasnejše stojnice so bile Sončna pesem, Ritem duha, Cenacolo, Slovenska vojska, policija, prodaja majic, Misijonsko središče Slovenije, verjetno pod njimi tudi misijonska skupina Pridi, katere vabilo sem odkrila šele doma v žepu, sicer pa so se predstavila različna združenja, gibanja, ustanove mladih in za mlade, ki ustvarjajo na katoliški mladinski sceni. Bilo je živahno.

ADORACIJA. Ura v samostanskem zvoniku naznanja, da se bliža čas za začetek delavnic. Ponudba je pestra in izbira težka. Sama sem si želela vsaj na kakih 10 koncev, pa me je (kot ponavadi) privabil napis ADORACIJA, ki je kraljeval nad vhodom v meditativni vrt in sporočal, da nas tam čaka sam Jezus. »Ej, brez dvoma najboljša družba!!« sem si mislila in se odločila ostati pred Njim.

V stilu Stične 2006 je pred Najsvetejšim stala košarica z odlomki Božje besede in vabila, da se pustimo nagovoriti in presenetiti besedi živega Boga. V tišini, pesmi, besedi, neredki tudi ob zakramentu svete spovedi in še kako smo svoja srca odpirali Njegovim ljubečim dotikom. Srečni in včasih malo objokani nasmehi so jasno pričali, da so ti dotiki bili in da so ganili. Hvaležnost za prejete milosti smo na koncu prelili v radostno slavljenje, pa kljub že izrečenim zahvalam ne morem, da ne bi še enkrat rekla:

»Hej Jezus, ful Ti hvala, da si me povabil v svojo delavnico!«

Alenka

 
MOLITI S TELESOM: DELAVNICA DUHOVNEGA PLESA. Stična 2006 je za nami. Zopet deževna, skoraj ista pesem vsako leto. Ni pa vedno ista pesem v pestrosti delavnic, ki jih imamo mladi, ki se zberemo na tem vseslovenskem srečanju mladih, na izbiro. Tokrat so bile delavnice razdeljene v 6 sklopov, sama pa sem se nekako našla v sklopu ustvarjalnost. Ob 14. uri sem šla na lov za iskanjem oranžne barve in številke 8, ki jo je nosila moja izbrana delavnica, Moliti s telesom: delavnica duhovnega plesa. Sama zelo rada plešem in sem tudi zelo aktivna v tej vrsti umetnosti. In prav iz tega razloga sem se našla prav v tej delavnici. Kot vrhunec mojega zanimanja je izzvala še zanimiva voditeljica te delavnice, s. Felicitas Nwazuebe, dominikanka iz Nigerije … sestre torej tudi plešejo. Tudi v Sloveniji, še boljše, tudi v Stični in ne le v filmu, ki ga poznamo pod podobnim naslovom. Sama delavnica je privabila skoraj več mladih, kot nas je kapela lahko sprejela. S. Felicitas živi v Sloveniji že 3 leta. Na prvi pogled lahko rečem, da gotovo več kot 100 mladih je animirala v našem materinskem, t.j. slovenskem jeziku! Zelo pohvalno! Najprej je spregovorila o samem poslušanju glasbe – na kaj smo pozorni, ko poslušamo glasbo. Največkrat je to melodija, ritem, besedilo … na samem začetku nas je povabila, da zaplešemo kot želimo ob zvokih znanih popevk, kot je Tide is hide in tudi ob zvokih slovenske polkeJ. Vzdušje je vedno bolj raslo … skupina se je razživela. Nato smo bili povabljeni, da si poiščemo prostor, se uležemo in ob njenih navodilih sprostimo celo telo. Sledil je namreč drugi korak in tudi jedro delavnice. Šlo je za delavnico duhovnega plesa – to ni (kot je poudarila) gibanje brez smisla – pomembna je harmonija, pomembno je, da z gibom pokažem to, kar dani trenutek ob glasbi čutim, razumem oz. želim izraziti Njemu. Ob pesmi, besedilo naj bi govorilo o nečem podobnem kot psalm 23, Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, smo se potem tudi naučili nekaj preprostih gibov – čemur pravimo duhovni ples. Kako malo je potrebno, da lahko hvalim Njega, da se mu lahko zahvalim. Že en preprost gib pove marsikaj! Ponavadi tudi z gibom povemo več kakor le z besedo. Bistvo je bilo s to delavnico doseženo. Nasmeh na ustih, ko smo skupaj zaplesali Bogu v slavo …

Gabrijela Tajnik  

DROBNE IDEJE, ČRTE IN BARVE: delavnica risanja stripov. Urša Skoberne, risarka stripov v Mladem valu, je kakšnemu razredu mladih najprej razložila, kaj vse potrebujemo za dober strip.Po uvodni razlagi je sledilo praktično udejstvovanje: vsak udeleženec delavnice je dobil svinčnik in papir, da je svoje iskrive ideje lahko izlil nanj. Nastala je vrsta zanimivih izdelkov, najboljši trije pa bodo v bližnji prihodnosti objavljeni v Mladem valu tednika Družina. Vsi, ki radi ustvarjate, ste tako zamudili izvrstno priložnost, da se naučite nekaj več.

Mirijam 

Vi ste vredni več kot veliko vrabcev... DELAVNICA ŠKOFA STRESA. Ob razmišljanju, kako naj povzamem vse misli, strnjene v pogovoru s škofom dr. Antonom Stresom, se mi je najprej utrnil nek latinski pregovor, ki pravi: "Bojim se tistega, ki je prebral eno samo knjigo." Kdor namreč pogosto bere iste besede, ob njih razmišlja in odkriva njihove pomembne smisle. To je najboljši temelj za spoznanje evangelijev, da bi Kristusove besede mogle prodreti v naša čustva in dejanja.

Na prvi pogled vrabci nimajo nič s Svetim pismom, še manj pa z našim življenjem. A vendar; Jezus nam govori v prispodobah, da bi ga lažje razumeli. Branje in premišljevanje Svetega pisma v nas odpira prostor za Boga. Le tako lahko začutimo Božjo ljubezen, ki je mimogrede zastonjska in brezpogojna, kar je škof Stres večkrat poudaril. Bog namreč ne pričakuje od nas nobene koristi. Rad nas ima takšne kot smo; zanj smo vredni neskončno. In to nam med drugim govori v prispodobi o vrabcih. Podobno pa lahko beremo tudi v knjigi preroka Izaija 43, 1: "Nikar se ne boj, saj te odkupim, te kličem po imenu: Moj si!"

Človek, ki se čuti ljubljenega, lahko bolj začuti svoje dostojanstvo. In to je nenazadnje največ, kar ljudje (poleg Božje ljubezni) imamo.

Andreja Frelih

DELAVNICA FILMOV. Filmi mladih ustvarjalcev: Projekcije zmagovalnih filmov 2. festivala krščanskega filma in pogovor. Na delavnici smo si ogledali tri filme mladih nadebudnežev, ki so prejeli tudi nagrade. Vsi filmi imajo krščansko vsebino.

Kot je povedal pater Andraž, ki je bil tudi član žirije 2. festivala krščanskega filma, pričakuje, da se bo v prihodnosti v Sloveniji kaj premaknilo na področju filma, tudi krščanskega, in bodo mladi prelili svoje zamisli na filmsko platno.

Ogledali smo si kratek nemi film z naslovom »Lončarjeve roke«. Film govori o Bogu kot lončarju, ki izoblikuje vsakega človeka. Ves čas se menjavata podoba dekleta, ki uživa v božjem stvarstvu in lončarjevo oblikovanje glive, vse to pa spremlja dobra glasba.

Drugi film, ki smo si ga ogledali, je bil futuristično obarvan, z naslovom »Zgodba o ognju« je pravzaprav znanstveno fantastična pripoved. Prične se z zgodbo o deklici z vžigalicami, ki se prepleta s Prometejevo zgodbo. V filmu je tudi ogromno računalniške animacije, o kateri nam je sam avtor, Matjaž F., spregovoril.

Tretji film z naslovom »Barve« pa je bil pravzaprav dokumentarni film, ki ga je Andrej K., bodoči režiser, posnel s pomočjo RTV- ja. Govori o štirih sestrah umetnicah, ki si delijo stanovanje v Ljubljani, o njihovem glasbenem, slikarskem… in nasploh udejstvovanju in življenju. Andreja smo pohvalili za zelo dobro montažo.

Jerneja

Ljubezen mi je vse odpustila je misel iz poezije Janeza Pavla II., ki je bila izbrana za temo letošnjega filmskega festivala. Festival je pod okriljem kulturnega društva Obok potekal v začetku septembra in radovednežem, zgnetenim v videosobi cistercijanskega samostana, se je predvajalo tri nagrajene izdelke.

Na začetku se je zavrtel kratkomotražni film Lončarjeve roke Davida Farteka, ki mu je tričlanska komisija prisodila 3. nagrado. Kot naslov pove, je glavni motiv filma ustvarjanje lončarja. Podobe kosa gline, ki v njegovih rokah postane lepo oblikovana pododa, se prepletajo s podobo plesoče deklice.

V kategoriji filmov na temo je 3. nagrado prejel Matjaž Feguš s Pravljico o ognju. Član žirije, Ambrož Arko, je film označil kot »futuristen s krščanskim sporočilom« in avtorja kot perspektivnega ustvarjalca, za katerega bomo v prihodnje še slišali. V Fegušovi pravljici se prepletajo elementi Andrsenove pripovedi deklice z vžigalicami, grške mitologije in krščanskih angelov v širšem okvirju znanstveno-fantastike. Dobra ideja se prelevi na filmski trak, kjer pa vse učinkuje dokaj zmedeno. Ni temeljene Ariadnine niti, ki bi film zvodila od začetka do konca in je s tem izgubljena tudi sporočilnost filma.

S filmom Barve se je predstavil študent AGRFT Jernej Kastelec. Da je bil »odlično zmontiran in zrežiran« se je žirija enoglasno strinjala, ko mu je podelila prvo nagrado. Film govori o sobivanju sester Kavčnik, katerih paleto barv ne sestavljajo le skupno bivanje v sobi, logistika pri plačevanju računov in odnašanju smeti, ustvarjalnost na glasbenem področju, ampak družinsko sožitju kombinacije štirih sester različnih barv karakterjev, idej, želja... Simpatično narejeno, čeprav se, če sester ne poznaš, do konca loviš z vprašanjem katera sestra je Martina, katera Barbara...

Vprašanje, ki si ga zastavlja pisec teh vrstic, je vloga teme. V predstavljenih filmih je, vsaj eksplicitno, ni bilo mogoče razbrati. Je tako festival le priložnost ustvarjalcev, da predstavijo svoje izdelke, ki so jih morali napraviti v okviru svojega študija ali zaradi svojega veselja? Je tema sploh smiselna, če se nanjo nihče ne ozira? Po mnenju jezuitskega bogoslovca Marijana Kokalja je namen festivala vzpodbuditev ukvarjanja s krščanstvom na področju filma, k iskanju in razmišljanju v tej smeri od znotraj navzven. 

Mateja

VOJAŠKA DELAVNICA. Po celi Stični je bilo moč opaziti obraze poslikane z bojnimi barvami, in res se je izkazalo, da je imela Slovenska vojska svojo predstavitveno delavnico, ki je privabila veliko mladih. Preko povsem razmočenega in blatnega terena, smo se tako tudi mi prebili na travnik, kjer smo si ogledali vojaško opremo in pa tudi dve vojaški vozili. Vojaško opravo smo lahko tudi preizkusili in ugotovili, da sploh ni lahka – nahrbtnik tehta namreč okrog deset kil! Z nekaterimi izmed razstavljenih eksponatov smo poskušali tudi rokovati, lahko smo si nadeli čelado, najbolj zagrizeni pa so se pomerili v računalniško podprtem streljanju s puško.

Ker pa je naboljša reklama zagotovo neposredni stik z mladino, smo bili najbolj navdušeni nad pastoralnim pomočnikom v vojski, ki nam je na zelo zabaven način predstavil svoje pastoralno delo med vojaki in nam ob koncu celo častil pijačo.:) 

Darja
 

ŠE NEKAJ O VOJAŠKI, DELAVNICI POLICIJE IN HITER VTIS O OBROBJU ...Tako sem se znašel na samostanskem travniku in bil nemalo presenečen, ko sem tam zagledal Slovensko vojsko in cel arzenal orožja...Ni kaj, odkar so v SV profiči, se tudi predstavitev lotijo profesionalno. Po transportnem oklepniku je lezlo vse živo, najstniki, ki pa se v otroštvu niso dovolj naigrali ravbarjev in žandarjev, pa so si ogledovali Big toys for Big boys...machine gun....yeah....Se res sprašujem, ali imamo/imajo nagon po bojevanju še iz pradavnine iz časa plemenskih skupnosti itd.:):):):)

Policaji so tudi imeli svojo delavnico in prostor pod soncem oz. oblačnim nebom, ok sem si rekel, naj bo, če bi imeli policaji malo več čuta za odgovornost, poštene vesti in zdrave razsodnosti, bi še res spoštoval njihov poklic, tako me pa ne ganejo, govorim o večini...:) Navdušili so me skavti z zanimivim prikazom svojih veščin. Moja nemirna duša je tavala okoli, nič jo ni moglo ustaviti v vsem tistem dogajanju in vrvežu.

Zopet, kot vsako leto se je odvijala tudi Stična 2, polno alkohola in iskanje občutkov druge vrste...Nisem mogel mimo misli, da če se dobi kup ljudi, ki se trudijo z dobrimi nameni nekaj pametnega ustvariti, se po pravilu najde drugi kup ljudi, ki skuša nevede z razpoloženjem in pristopom vse skupaj minirati...

Klemen

Želim vam, da se drugo leto vidimo v Stični, polni energije in si bomo lahko pripovedovali o novih dejavnostih in izzivih, ki jih bomo letos uresničili po župnijah in drugih lokalnih skupnostih. Lepo mi je bilo z vami v Stični. ČE KDO NIMA POSEBNEGA SKLEPA: LETO 2007 BO LETO SVETEGA PISMA! NAUČIMO SE GA BRATI DO NASLEDNJE STIČNE!!!