No da poskušamo po dolgem času spet začeti eno bolj gospodarsko-politično temo.

Vlada in sindikati so dosegli dogovor o povišanju slovenske minimalne plače na 562 EUR neto, to je raven, ki naj bi zaposlenim z minimalno plačo omogočila pokritje življenskih stroškov. Dogovor ne vključuje sočasne fleksibizacije trga dela, kar je sprva pogojevala vlada a nato od te zahteve odstopila. Delodajalci so nad dogovorom presenečeni in opozarjajo, da slovensko gospodarstvo ob krizi, ki je povzručila izgubo naročil, ter ob že tako velikem bremenu s strani države, dviga plač ne more prenesti.

Kakšno je vaše mnenje o minimalni plači v Sloveniji oziroma o samem instrumentu minimalne plače? Ali je dvig minimalne plače odseva realno stanje slovenskega gospodarstva? Kakšna se vam zdijo plačna razmerja v Sloveniji? In še glede slovenskega trga dela - ali se vam zdi prožen ali ni?

Moje mnenje je sledeče:

1. Trenutna minimalna plača je res prenizka in ne zagotavlja preživetja slovenskim delavcem z minimalno plačo
2. Zadnji dvig minimalne plače je za gospodarstvo (pogojno) še sprejemljiv in prebavljiv a hkrati menim, da je ob izjemno nizki dodani vrednosti in tehnološki podhranjenosti slovenskega gospodarstva kot celote, minimalna plača v SLO lahko max. 600 EUR, vse kar je več je popolnoma nerealno in ne odseva stanja v nacionalnem gospodarstvu.
3. Trenutni dvig minimalne plače je zelo problematičen, ker ga ne spremlja proporcionalen dvig ostalih plač. Tukaj seveda ne govorimo o potrebi dviga t.i. tajkunskih menedžerskih plač. Primer: sedaj imamo hipotetično lahko primere da bo razlika med nekvalificiranim in neizobraženim delavcem ter delavcem z neko srednjo izobrazbo le 100 EUR (cca. 550 EUR vs. cca. 650 EUR), še bolj problematično pa je dejstvom, da ima v Sloveniji veliko univerzitatno izobraženega tehničnega kadra nizke plače - med 700 in 800 EUR neto. Nekateri opozarjajo, da se s tem Slovenija vrača v čase jugoslovanske uravnilovke. To onemogoča nastanek nekega močnega in prodornega srednjega razreda - namesto tega se namreč propulzivne prebivalce potiska v dohodkovno slabe pozicije.
4. Trenutna rešitev bo še dodatno poslabšala klimo v Sloveniji, ki ni prijazna do prodornih in samoiniciativnih ljudi. Nizkokvalif. delavci imajo seveda pravico, da s pomočjo zastopstva sindikatov izboljšajo svoj položaj, a srednje in visoko izobraženi v privatnem sektorju takih lobističnih možnosti nimajo. Trenutna situacija tudi ne spodbuja mladih za večji vpis na naravoslovne in tehnične fakultete saj po trenutnem sistemu ne samo začetne plača ampak tudi plače izkušenih kadrov (z recimo 10 let delovne dobe), ne odtehtajo truda, ki ga je za študij treba vložiti na teh fakultetah (v nasprotju z npr. medicinsko ali pravno fakulteto).
5. Rešitev tudi ne spodbuja slovenske delovne sile, da bi postala bolj fleksibilna, prilagodljiva in da bi vsak prevzel večji del odgovornosti za svoj materialni položaj. Trenutno reševanje gospodarske problematike preveč spominja na jugoslovanske mahinacije z višanjem plač...
6. Vlada se je reševanja problema lotila na napačni strani. Odpraviti bi bilo treba vzroke za nizko dodano vrednost slovenskega gospodarstva (nizka tehnol. vrednost izdelkov. nepovezanost gospodarstva in izobraževalnega sistema, nestimulativno davčno okolje, neučinkovita pravna država). Za to je seveda potreben nacionalni konsenz - za začetek vsaj med vsemi parlamentarnimi strankami. K višjim plačam vodi le dolgoročna razvojna politika države, ki pa mora biti konsistentma - to pomeni da ideološko sicer različno obarvane vlade zasledujejo iste razvojne cilje. Rešitev v tej situaciji bi bila lahko tudi vlada iz velike koalicije.
7. Problem (pre)dragega življenja v Sloveniji bi vlada lahko rešila z bolj učinkovitim delom nadzornih finančnih organov (ki bi opozarjali na neupravičene podražitve, ki bi bile plod kartelnega dogovarjanja), ter hkratnim zagotavljanjem večje konkurence (npr. vemo kaj se je spremenilo za Mercator s prihodom Spara, Lidla, Hoferja in Eurospina).
8. Bistvo problema nizkih neto plač se skriva v visoki davčni obremenjenosti gospodarstva (razmerja neto : prvi bruto : drugi bruto), ki dosega skoraj 50%. V zameno za to davčno obremenjenost pa posameznik ni deležen kvalitetnega in učinkovitega sistema javnih storitev - javna šolstvo in zdravstvo - kot je to npr. v nordijskih državah.

Pri nas je najprej problem ta, da je davčna obremenitev plač absolutno previsoka. Posledica tega pa je, da so tudi delavci z najnižjimi plačami velik strošek za delodajalca. Delodajalec mora namreč izplačevati bruto plačo, od česar gre en del državi, drugi del delavcu (delojemalcu).

To spominja na tisti znani vic iz socialističnih časov, ko pride nekdo kupit liter mleka, pa mu pojasnijo, da stane liter mleka sto dinarjev. Kar je bila tedaj grozljivo visoka cena. In je dobil pojasnilo, da gre 50 dinarjev za JLA, Beograd in nerazvite, ostalih 50 pa za mleko. No, potem le izroči bankovec za sto dinarjev in mu prodajalka vrne 50 nazaj. "Aha, torej mleko vendarle stane 100 dinarjev?" "Ne, sploh ne. Mleka NI!"

Problem pri nas pa je tudi, da je vse skupaj zelo močno regulirano. Čeprav meni osebno, če priznam, po eni strani celo ustreza. Je pa vse skupaj precej bolj kompleksna zadeva, kajti rast življenjskih stroškov pri nas razkriva, kako je vse skupaj povezano: podražijo se naftni derivati, posledično se dvigajo cene v trgovinah, ker se pač podraži prevoz. In tako naprej. V pogojih slabo razvite konkurence lahko cene brez problema rastejo, ker pač ni kupec tisti, ki določa ceno. In kaj se potem zgodi? Da cene življenjskih potrebščin rastejo precej hitreje kot plače. In potem ugotoviš, da s 600 evri ne prideš več skozi mesec. Po drugi strani pa klasični liberalci pravijo, da je pri nas minimalna plača v svetovnem merilu že tako ali tako ena najvišji - vendar smo davčno ena najbolj obremenjenih držav na svetu. Poleg tega pa ves čas vsi nekaj pričakujejo, kaj jim bo dala država - država naj nam da to, država naj nam da ono.. To je pač stari socialistični refleks. Ravno sedaj so poslali na čakanje čez tisoč delavcev Slovenskih železnic - tudi njih bo morala država plačati za nedelo. Torej bo šlo to na račun nas ostalih. Glede na to, koliko denarja vržemo proč zaradi vsega tega, se potem ne smemo čuditi, če so mnoge ceste razdrapane enako kot pred 50 leti.
Skratka, potrebujemo postopno davčno reformo, ki bo vodila v razbremenitev. In nekateri naši socialisti bodo presenečeno ugotovili, da bo država z manjšimi davčnimi obremenitvami lahko pokasirala še več kot sedaj.

Seveda se vsi strinjamo, da je davčne obremenitve potrebno znižati vendar je seveda vprašanje, kako to izvesti.

V današnjem delu berem, da bi naj bila del t.i. izhodne strategije tudi manjša davčna obremenitev visoko kvalitetnih delovnih mest. Seveda pa je vprašanje, kako to izvesti, še posebej pri določitvi kriterijev, ki takšno delovno mesto definirajo. Hkrati s tem, pa obstaja nevarnost, da se plače na teh delovnih mest ne bodo zvišale, profitirali pa bodo delodajalci.

Rx170 in ti se imaš za liberalca, pa zagovarjaš še bolj zapleteno reguliranje države.

Rešitev je čisto enostavna. Ukine naj se 41% davčni razred, pa bomo razbremenili kvalitetna delovna mesta. Pa socialne prispevke naj se navzgor omeji, pa bo še bolje.

Kdo bo pobral profit pa sploh ni tako pomembno. Tako, kot se bosta spogajala. Saj tisti z višjimi plačami imajo itak večje možnosti pogajanja.

Manjša davčna obremenitev kot davčna olajšava za zaposlene na teh delovnih mestih? Ni panike, v tem primeru ne obstaja nevarnost, kot si jo navedel. Ob dodatni davčni olajšavi bi bruto ostal enak, povišal bi se neto. V pogodbah o zaposlitvi so pa ponavadi navedeni bruto zneski.


@G. : celoten strošek delodajalca ni bruto, temveč bruto II. Delodajalci so dolžni plačevati tudi prispevke na plačo, ki znašajo (če se ne motim) 16.1%. Torej, strošek delodajalca = bruto*1.161 + materialna nadomestila

In katera so ta dobra delovna mesta? Kot kaže niso tista, ki so dobro plačana, sicer bi bila rešitev enostavna.