Darja Marija Butina | sreda, 05 september 2007

Tokrat nam piše zaskrbljena mama dijakinje. Njena hči zaradi pogostih hospitalizacij veliko manjka v šoli, profesorji pa tega dejstva ne sprejemajo z razumevanjem. Kako doseči rešitev, ki bi v zadovoljstvo vseh?

Prosim za nasvet oz. pomoč. Hči ponavlja drugi letnik zaradi zdravstvenih težav (ogromno je v bolnici in zato odsotna od pouka), za katere v šoli ni razumevanja, kljub pedagoški pogodbi (določeni profesorji vztrajajo pri svojem glede št. ocen). Tako je sedaj kljub ponavljanju drugega letnika zopet neocenjena pri štirih predmetih. Na prvem roku je profesor zahteval znanje celega letnika, čeprav je bila neocenjena v drugem polletju, prej pa je imela oceno štiri. Tudi ostale ocene, ki jih ima, so od odlične do dobre. S šolo ni možen kontakt, profesorji so nerazumevajoči, hči je izgubila voljo do šolanja. Zdaj bi se rada vpisala v šolo za odrasle, vendar se pri treh otrocih in eni plači bojim, da bo to zelo težko. Kaj še lahko storiva z možem, da bi situacijo uredili? Oba sva že brez idej.

Mama dijakinje

 

Spoštovana mama dijakinje!

Najprej: dolgo ste čakali na odgovor, za kar se Vam iskreno opravičujem v upanju, da še ni prepozno. Nekaj je za zamudo kriva muhavost elektronskih medijev, ki nikakor niso hoteli Vaše pošte dostaviti na moj naslov, nekaj pa dopusti. Zdaj smo vsi končno na mestu in delamo s polno paro.

Povedati moram, da me je Vaše pisanje nemalo začudilo. Učitelje in profesorje poznam predvsem kot ljudi, ki se karseda potrudijo, da bi svojim dijakom omogočili kvalitetno izobraževanje. Toliko bolj, kadar dijak sam ni kriv za to, da ne more prisostvovati pouku in izpolnjevati svojih šolskih obveznosti. Kar se je Vaši hčerki nedvomno zgodilo. Tudi sama sem včasih učila, veliko mojih kolegov pa je še ostalo v šoli. Slišim več pripovedi o tem, kako so tistim, ki zaradi bolezni niso mogli redno opravljati svojih šolskih obveznosti, poskušali pomagati, kot pa tistih, ko so jim pomoč odrekli. Preskopo ste opisali potek in naravo zapleta, da bi lahko sklepala, kje je šlo narobe. Toda nekaj je zagotovo narobe. Ni mogoče, da se učiteljski zbor ne bi mogel s starši in dijakinjo dogovoriti, kako bodo ravnali v posebnih okoliščinah, ki jih povzroči bolezen. Še posebej, če je tako huda, kot je očitno bolezen Vaše hčerke. Zato bi Vas opogumila, da bi se še enkrat poskusili dogovoriti z njenimi učitelji. To nenazadnje omogoča tudi šolska zakonodaja, torej ne bi nihče nikomur »gledal skozi prste« ali kako drugače ravnal nepravilno. Ključna oseba pri tem je hčerkin razrednik ali razredničarka, saj se najprej ona dogovarja z razrednim učiteljskim zborom, ki mu razloži situacijo. Nato se vsi skupaj dogovorijo, kako bodo ravnali ter o tem obvestijo Vašo hčerko in Vas. Pomembno je, da tudi z Vami najdejo primerno rešitev o spraševanju, učenju na domu, potrebnih zapiskih in učnem gradivu. Danes ni nič nenavadnega, če učitelji pridejo dijakom, ki so daj časa odsotni zaradi bolezni, učno snov razložiti na dom. So v vašem primeru to predlagali ali celo storili? Samo ene rešitve ni, saj se vsak primer obravnava individualno in je vsak dogovor me obema stranema drugačen.

Vsekakor se morate zavedati, da je za urejanje vsega v zvezi s posebnimi učnimi razmerami pristojna šola in da je tam potrebno reševati zadeve. Če se npr. pritožite na ministrstvo, bo Vaša pritožba romala nazaj na šolo. Tam pa je hierarhija naslednja: razrednik ali razredničarka – razredni učiteljski zbor – šolski učiteljski zbor – ravnatelj ali ravnateljica. V pismu ne omenjate, ali ste se poskusili dogovoriti z vsemi naštetimi.

Verjamem, da je hčerka obupana, vendar ne sme vreči puške v koruzo. Šola ji mora omogočiti redno šolanje, še posebej, če je posredi bolezen. Prepričana sem, da se bodo stvari uredile tako, da bo dobro predvsem zanjo in za njeno nadaljnje napredovanje na področju izobraževanja. Kajti prav vsi, ki delajo v šoli, se zavedajo (oz. bi se morali zavedati), da je osnovna pravica mladega človeka prav ta, da mu družba omogoči primerno izobrazbo, s katero si bo lahko uredil človeka vredno življenje.

Spoštovana mama dijakinje, upam, da so Vam bile moje besede vsaj v uteho, če Vam že niso odprle nekaj novih pogledov na reševanje Vašega problema. Vaši hčerki želim veliko šolskih in življenjskih uspehov, vsej družini pa vse dobro.

Prisrčno pozdravljeni!

Darja Marija Butina

 

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2960-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti