Anja | četrtek, 10 november 2005

ImagePogovor z Markom Rijavcem, mladim pesnikom in bogoslovcem, ki mu je blizu domača Primorska, narava, hrani posebno veselje do glasbe in je letos izdal svoj pesniški prvenec Polna dlan zvezd, knjigo polno veselja do življenja, občudujoče Ljubezni, besednih iger, metafor povezanih z naravo in predvsem upanja.

Se spomniš svoje prve pesmi? Kdaj si začel pisati tako malo za šalo in kdaj je to prešlo v resno pisanje?

Ko sem nekoč doma pospravljal, sem našel listek z molitvijo, ki smo jo morali napisati pri verouku. Ni bila navadna molitev – bila je pesem. Mama, ki se je spomnila, da je bilo to v drugem razredu, mi je potrdila, da je res moje delo in je nisem prepisal.

Sicer pa sem poezijo do konca osnovne šole sovražil. Bil sem besen in razočaran, ko sem nekoč v knjižnici vzel neko knjigo, za katero sem mislil, da je pravljica, doma pa ugotovil, da so pesmi. Resno sem začel pesniti v tretjem letniku gimnazije, ki sem jo obiskoval v Vipavi. Prva pesem, ki sem jo takrat napisal, je cikel molitev v postu, od nereligioznih pa … Enkrat mi je bilo pri pouku dolgčas, pa sem napisal pesem. In potem se je začelo.

ImageJemlješ pisanje kot poslanstvo ali kot prelivanje svojih misli, občutkov, čustev na papir? Pišeš zase ali za druge? Si kdaj pisal po naročilu?

Ne, nisem še pisal po naročilu. Tiste pesmi, ki imajo posvetila, so bile napisane čisto samoiniciativno. Največkrat kot darilo za rojstni dan ali kakšen praznik. Drugače drži oboje, kar si me vprašala. Kot neka kombinacija. Pisanje je sicer nekaj osebnega, po drugi strani pa večkrat pomislim, kaj bi mislil kdo drug, ko bi bral določeno pesem. Ko odkrivaš sebe, zase, odkrivaš tudi za druge. Neredko se zalotim, kako razmišljam, malo sanjam, ko vidim kaj v naravi, in takrat me prime in to napišem. Vsak najprej skuje nekaj t.i. srednješolskih pesmi, potem pa počasi spoznava, da jim je treba dati tudi lepo obliko in udarnost.

Se ti zdi, da res vsi pišejo srednješolske pesmi? Vsak vsaj enkrat v življenju napiše pesem?

Ne vem, dosti je ljudi, ki mi to pravijo. Verjetno res drži, da če do pesmi ne pride takrat, do njih ne pride nikoli. Gotovo ima vsak kaj povedati. Odvisno je od tega, koliko je vztrajen, ali rad piše, kako mu teče beseda in v kolikšni meri deluje muza.

Kaj je tisto, brez česar ne moreš pisati? Je to iskrenost, literarna teorija, obvladovanje jezika, smisel za opazovanje sveta? Kaj je glavno, da lahko postaneš pesnik in se tvoja poezija loči od srednješolske, o kateri sva govorila?

Pesnik se rodi, govornik postane. Kdor ima ta dar, mora biti zanj še toliko bolj hvaležen. Kdo drug ima pa druge darove. Bistvena pri vsem je notranja ljubezen. Starši so mi dali zgled v ljubezni do knjig, potem pa sem začel sam zahajati v knjižnico, postalo mi je všeč. Ko potem pišeš pesem, si postavljen pred izziv, da ne pišeš nerodno, ampak se potrudiš, pomisliš in napišeš drugače. Pisanje pa se razlikuje od dneva do dneva. Včasih se usedem za mizo, primem svinčnik ter v dveh minutah napišem pesem. Drugič pa ne gre in ne gre – cele mesece.

Image

Se ti zdi, da obstaja ustaljeni profil pesnika? Imajo kaj skupnega? V šolah se učimo, da so vsi slovenski pesniki umrli mladi, da so bili revni in celo to, da so bili vsi nesrečni. Prinaša pesniški poklic kakšen poseben način življenja? Ga kaj pogojuje?

Kolikor poznam slovenske pesnike, so bili zelo različni. Gregorčič je opeval naravo, a se je držal nekih oblikovnih okvirov, Prešeren, ki mu pripisujejo pijančevanje, Menart, ki mi deluje kot velik veseljak, Kosovel spet drugače,… Pesnika dojemam kot nekoga, ki razmišlja, sanjari, včasih blodi po idealnih svetovih, potem pa morda pade na trdna tla in prav zato včasih nastajajo tako žalostne pesmi. Sicer pa smo Slovenci že po naravi bolj otožen narod. Dokaz za to so številne otožne narodne pesmi.

Pa je pri vseh pesnikih čutiti trpljenje, preizkušanost?

Ja, v pesnikih so ekstremi. Velika evforija in popolna žalost. Veselje do neba in trpljenje do dna. Nikoli nič napol. Tudi jaz sem zelo čustven in stvari se me dotaknejo. En sam telefonski pogovor mi lahko pokvari ali pa polepša dan.

Kaj počneš v prostem času? Morda je bolje reči, kako zapolnjuješ svoj čas?

Kadar sem prost, si ponavadi vzamem nekaj časa zase, na primer za sprehod. Veliko berem. Branje mi predstavlja sprostitev, čeprav izredno nerad segam po trivialni in prelahko berljivi književnosti.

Image

Kako je prišlo do Polne dlani zvezd?

Sošolci in knjižničarka so me že v srednji šoli spodbujali, vendar sem bil prepričan, da material po enem letu pisanja ni dovolj kvaliteten. Zdelo se mi je prezgodaj. Potiho sem si sicer vedno želel, da bi bile pesmi objavljene, a sem izredno neambiciozen in brez spodbud ne bi nikoli dočakal zbirke.

Najprej sem jih dal prebrati prijateljem, sošolcem, potem pa tudi profesorici. Dvakrat sem pesmi poslal na natečaj ob škofijskemu dnevu mladine v Postojni in enkrat tudi zmagal. Tam me je opazil g. Božo Rustja, odgovorni urednik pri založbi Ognjišče, ki je potem knjigo tudi založila. Od prve glasno izrečene ideje do knjige, ki sem jo dobil v roko, pa je trajalo več kot leto dni. Predstavljal sem si, da bo šlo hitreje. Ker pa je knjiga le pesniška zbirka in ne »bestseller«, je šlo počasneje.

Si sam napisal življenjepis na zadnji platnici?

Ja, moral sem. A ni bilo lahko. Napisal sem ga že za neko drugo predstavitev, ko sem imel recital. Je pa dobro, da si postaviš ogledalo, čeprav je težko napisati tako količino o dvajsetih letih življenja. Kaj pa dosežeš v tem času?

Image

Koliko se poglabljaš v literarno teorijo? Verzologijo? Bereš tovrstno literaturo?

V ušesu imam ritem, ki mi je pri pesmih najpomembnejši. Ponavadi pišem proste verze, če pa pride do rime, tudi prav. Teorije bolj ali manj ne berem. Zanimajo pa me pesniške oblike. Rad poskusim kaj novega. Od uveljavljenih pesniških oblik pa mi je najbolj všeč sonet, ki ga tudi večkrat uporabim.

Človeka se danes bolj dotakne iskrenost, preprostost pesniške resnice, kot pa dodelan metrum, verz. Kolikšna je »nesmrtnost« tvoje poezije? Jaz bi jo danes sprejela za svojo. Kaj pa čez dvajset let – se me bo še dotaknila? Ima v sebi toliko resnice in moči? Je beseda dovolj univerzalna? Se boš sam še strinjal s filozofijo, ki jo zdaj oznanjaš?

V svoji poeziji se res dosti bolj posvečam sporočilnosti kot jeziku. Pesem ( Bla bla bla bla bla, bla bla bla, bla!) se me ne dotakne, čeprav nimam nič proti prostemu verzu. Če je pesem tako nejasna, da je nihče ne razume, čemu je potem namenjena? Gregorčič, s katerim se precej ukvarjam, ima zelo preprost jezik, njegove pesmi so izredno ljudske, pa ga nihče ni ocenil kot slabega pesnika. Poezija je besede oblikovati, jih prisiliti, da zvenijo, da povejo nekaj posebnega. In to je čutiti v pesmi. Všeč mi je, če me razumejo tako preprosti ljudje, kot literarni kritiki. In to je umetnost. Do tega je preračunljivo zelo težko priti, da pa se z iskrenostjo.

Kakšne kritike je doživela tvoja zbirka?

Strokovne kritike še ni doživela, čeprav bi si tega zelo želel. Da bi vedel, kako naprej. Najbolj mi je ostalo v spominu mnenje Mire Dobravec, ki mi je napisala tudi spremno besedo. Zdi se ji, da so pesmi izredno modre, globoke za moja leta, dajo čutiti mir in neko sproščeno razigranost in upanje obenem.

Si govoril s kakim ateistom, nevernikom, z nekom, ki ne pozna krščanske tradicije? Kako on dojema ta del tvoje poezije, ki predpostavlja poznavanje določenih simbolov?

Ne, nisem. Med mojimi prijatelji, med ljudmi, s katerimi se družim, je večina vernih. Mislim pa, da je tisto, za kar bi bil tak bralec prikrajšan, gotovo upanje. In tega je res škoda. Ne morem si predstavljati, kako je, če ne verjameš v karkoli po smrti. Ne vem, kakšno upanje imajo ti ljudje. Gotovo je v vsakem človeku nekaj religioznega, torej morajo tudi oni verovati v neko »luč na koncu hodnika«. Brez tega noben človek ne bi zdržal današnjega tempa življenja. Trudim pa se, da o teh simbolih v svoji poeziji ne govorim neposredno, tako da jih lahko razume tudi tisti, ki ne veruje, vernik pa v njihovem ozadju zazna Njega.

Kako se počutiš, ko prebiraš stvari, ki si jih pisal dolgo nazaj? Kaj te preveva? Morda kdaj zavestno brskaš po tem »materialu«?

Ne, toliko časa nimam. Berem, ko kaj pospravljam. Vse namreč pišem na listke in teh je v moji sobi na kupe. Ničesar, kar napišem, ne vržem stran. Zanimivo pa je brati stvari iz preteklosti, ki so še aktualne, se še dogajajo in se skozi branje zavedati, da sem o njih že razmišljal, jih slutil. Včasih zvenijo preroško.

Pa vse pesmi zorijo na kupih v tvoji sobi ali so tudi take, za katere takoj veš: »to je to«?

Ja, tudi take so. Vendar včasih kakšno pišem tudi več mesecev. Vmes jo založim, čas pa teče.

Je poezija/umetnost univerzalna? Bova midva kdaj razumela haikuje in črnci švedsko umetnost?

Umetnost je univerzalna, če jo vzameš za svojo. Nekomu bo vedno brez veze, drugi je ne bo razumel … Težko reči …

Pa vendar ustvarjamo neke kriterije, ki ločijo trivialno umetnost od klasike, dobro od slabe? Ne boš rekel, da tu ni mej?

Po občutku. Nekaj, kar je meni trivialno, je lahko komu drugemu globoko. Vsak ima svoje kriterije, svojo umetnost.

Image

Kako pogosto pišeš? V kakšnih situacijah? Koliko napišeš?

Kot sem že rekel, pišem v močnih občutjih, sicer pa veliko pomladi in jeseni. Ko se življenje rojeva in umira. Poleti ni nič posebnega, pa tudi časa imam preveč. Kadar človek nima časa, takrat največ piše. Pomladi pa me življenje vedno odtrga. Zelo rad imam naravo, tudi v pesmih. Veliko bolj kot moderne simbole kot so neon, beton, žarnica. Ti se izčrpajo, narava nikoli. Tako močna je. Verjetno je vse povezano s tem, da prihajam iz kmečkega okolja in ga zato toliko bolj čutim. Simboli, ki so mi blizu, so recimo trta, vino, pšenica, kruh. To so simboli, ki se zgubljajo, a se ne bodo nikoli izgubili. Zemlja je v naših kosteh. Slišal sem že kritike, da je v moji pesmi preveč zemlje. A tudi slovenska poezija je poezija zemlje. Če teh simbolov ne nosiš v sebi, jih ne moreš razumeti. In prav zato so ti nekateri pesniki blizu, drugi daleč. Koliko pesmi sem napisal? 250 do 300 gotovo. Včasih dve, tri na dan, potem dolgo nič. Ne »šparam« s papirjem. Vedno raje in predvsem laže pišem kot govorim. Vsaj bolj globoke misli. Včasih si napišem kakšen preblisk tudi na mobitel, če nimam papirja pri sebi.

Pišeš tudi ljubezenske pesmi? Bi si jih sploh upal objavljati, glede na to, da si bogoslovec?

Ja, ljubezenske pesmi so del poti, vendar so preveč osebne, močne in vem, da jih drugi ne bi razumeli, zato jih povečini nisem vključil v zbirko. Ne tajim pa, da sem večkrat čisto resno premišljeval tudi o odhodu iz bogoslovja. Ne iz kakšne jeze, po dolgih premišljevanjih. In pa spomladi, ko vse »udari ven« – tudi tisto, kar ne bi smelo.

Image

Večina mladih tvojih let ne izdaja svojih knjig, niti ne počne podobnih projektov na svojih področjih. Malo je takih, ki še verjamejo, da bodo s kakršnim koli svojim prispevkom spremenili ljudi, svet, da bo njihovo delo sploh imelo kak učinek. To mladim sploh ni izziv. Kdaj poskušaš »rešiti svet«? Čutiš, da moraš kaj spremeniti in pustiti za sabo, preden odideš s tega sveta?

Temu reševanju sveta sam pravim ideal. Ampak ideja ideala je v tem, da se nikoli ne zgodi, da bi ga izpolnil v polnosti. Moj ideal je, da bi pomagal vsaj enemu človeku. To bi mi zadostovalo in je neprimerno več, kot si želim. Rad imam življenje. Zakaj ne bi nekaj te ljubezni, ki jo imam, delil med druge? Rože ne ostanejo, slike tudi ne, tudi avto se pokvari, ostane pa ti nekaj, kar pusti za sabo človek. Nekaj, kar ti je povedal ali morda napisal.

Večina tvojih pesmi je tretjeosebnih, pa vendar ni dvoma, da pišeš o sebi. Se je težko razgaliti na tak način? V celi zbirki si o sebi povedal izredno veliko. Že s tem, o čem pišeš, poveš, o čem razmišljaš in skozi to, kdo si.

 Nobena misel ni brez smisla, pa če se sliši še tako brez veze. Ponavadi je lažje pisati nekaj splošnega. Lažje je pisati bolj prikrito, zato tretja oseba. Morda si misliš, da ne bodo vsi ugotovili, da pišeš o sebi. Imaš pa prav, v večini primerov gre zame.

Čutiš večjo odgovornost za stvari, ki si jih napisal? Stojiš za njimi?

Če pišeš izkušnjo, ne moreš nikoli lagati. Če se ti dogodi podobna situacija, ki si jo nekoč že rešil, imaš dve možnosti. Ali zgradiš isto, ali pa obogateno z novim mavcem, bolj trdno, z drugo obliko …

Kaj bereš?

Kosovela, Gregorčiča. Prešerna vsekakor, je nekakšen simbol, usidral se mi je v srce kot največji poet in naj pripomnim, ne zdi se mi mogoče, da bi sploh kdo pijan lahko pisal pol slabše pesmi, kot jih je Prešeren. Tovrstne obtožbe in žalitve so precej nepremišljene in neutemeljene. Proza? Dostojevski in Rebula. Všeč so mi njegove metafore. Realizem in naturalizem mi nikoli nista bila blizu. Vse dolgo in obširno pisanje se mi zdi kot brez duše. Je pomembno, s kakšnimi vilicami so jedli?

Pa gledališče?

Nad našim gledališčem sem malo razočaran. Najbolj se mi je zamerila predstava Romeo in Julija. Modernizacija Shakespearja me je prav bolela. To se mi zdi skrunitev. Imam zelo estetski pogled na to - moderni simboli me ne prevzamejo. Zato tudi ne hodim več toliko v gledališče, ker se bojim, da bom razočaran. Potem grem raje na kakšen koncert. Morda so izjema Bratje Karamazovi, čeprav so za moj okus in prepričanje predolgi. Idealna predstava zame nima odmorov. Nobena ne bi smela biti daljša kot dve uri. Med odmori padeš »ven« iz vzdušja.

To temo sem hranila za konec. Glasba.

Glasba je drugačna kot gledališče. Niti Beethovna niti Mozarta ne bodo mogli »skvariti«. Klasiki so nekaj velikega. Tako v glasbi kot literaturi. Pet let sem igral klavir, pri orglah nisem vztrajal, čeprav sem poskusil. Morda prav zaradi časa. Zadnje leto se zaradi pastoralnih potreb učim kitare. Že od samega otroštva naprej pa zelo rad pojem. Tako v zborih kot tudi ves čas doma. Imam pa trenutno vnetje glasilk in zato ne smem preveč peti, niti govoriti. To mi je nekoliko vzelo voljo. Če pojem preveč, me boli.

 

Image

Pa je katera tvojih pesmi že uglasbena?

Ne, nobena. Upam pa, da kdaj bo. Ne morem si predstavljati, kako lepo bi bilo, da bi mojo pesem kdo zapel. Že ko jo kdo prebere, me presune. To je moja neizpolnjena želja, nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi poeziji. Mislim, da bi jokal, če bi to slišal. Za vsako mojo pesmijo je zgodovina, posebna zgodba. Za vsako pesem lahko povem, kdaj in kje sem jo napisal. Le na pamet jih ne znam.

Imaš posebno življenjsko filozofijo?

To so moje pesmi.

In cilje? Si delaš plane za življenje? Jih sploh smeš imeti?

O tem lahko razmišljaš, samo odločaš ne. Ena od lastnosti našega načina življenja je, da se lahko vsak trenutek obrne. Lahko razmišljaš, samo omejiti se ne smeš. Če se zanašaš na načrte, se ti lahko čez noč spremenijo. Vsak ima v glavi sliko, kaj bo počel, kako ravnal, brez tega ne gre. To mora imeti. Odločil sem se za poklic, kjer bom sprejemal voljo Boga, škofa, in verjamem, me bodo usmerjali iz božjih nagibov, ne svojih lastnih.

Image

… da iskanje Njega moja je naloga, me vsakokrat ponovno zjutraj strezni … Streznitev?

Ne, streznitev ni hladen tuš ali trd padec na tla. Dostikrat pozabiš »da iskanje Njega tvoja je naloga.« Jutro pa je nova priložnost in streznitev je v tem, da ne začneš na napačnem koraku. Pijanost je nekaj, česar se ne zavedaš, streznitev pa je zavedanje. Da se zaveš, kakšen je namen tvojega življenja. V določenih trenutkih se namreč ne zavedaš in takrat potrebuješ streznitev.

Kaj pa je tista misel, ki streznjuje?

Ne moreš živeti zase. Kajti potem nimaš nič od življenja. In samo to, kar daš, dobiš nazaj. Fraza je zelo oguljena, a zato nič manj resnična. Že v našem domu, kjer živimo v skupnosti, je potrebno, da si pomagamo. Da prineseš prijatelju kosilo v posteljo, če je bolan. Kako lahko drugače verjameš, da bo kdo pomagal tebi? Vsako jutro znova se moraš odločiti za svoj poklic, drugače se izgubljaš. Včasih se ti ne ljubi moliti, čeprav dobro veš, da je dobro zate. A se ti preprosto ne da. Samo preko drugega lahko rešiš sebe, na noben drug način. Če pa hočeš nekaj dati, moraš nekje dobiti. To pa dobiš, če že prej daš. In tu je neskončnost in povezanost. So pesmi, ki jih pišeš zase, ker moraš pisati. Ampak če pišeš samo zase, če zanje nikomur ne poveš, ne vem, kakšen je njihov namen.

Image

Marko, hvala. Za treznjujoče misli, tvojo jasno besedo in predvsem za zbirko, s katero z nami deliš svoje neizmerno upanje in Ljubezen do življenja! V imenu ekipe portala in vseh bralcev ti želim še veliko očarljivih pomladi in jeseni, ki rojevajo tvojo poezijo.

 

Zadnja sprememba: nedelja, 21 januar 2007
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4850-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti