Anja Gašperin in Ljubica Košir | sobota, 25 avgust 2007

Kdo ne pozna oratorija? Skrivnostne zgodbe in nikoli izžete domišljije pri improvizaciji igre. Izvirnih delavnic in vodnih iger. Petja, zastave, malice, izdelave časopisa – tekanja sem in tja, včasih preglasnega otroškega trušča in na koncu drenjanja za računalnikom – in smeha polna skleda ob gledanju fotografij. – Sem kje tudi jaz???

O zgodovini oratorija ni treba izgubljati besed. Da ne bomo predolgi priporočamo obvezno branje zelo slikovite in obiskane spletne strani www.oratorij.net, kjer najdete spletne strani vseh oratorijev po Sloveniji, kronike, vtise in fotografije. Natančno razlago programa, zgodovino, letošnje zgodbe. Oglejte si!!! Oratorij prihaja iz Italije, tam deluje v malo drugačni obliki kot pri nas. Njegov priprošnjik je don Bosko, njegovi organizatorji pa selezijanci. – Seveda je tu še »naš župnik«, gora bolj ali manj zagnanih animatorjev, kakšna mama, ki kuha, kitarist … in še in še. Saj je povsod isto.

ImagePa je res? – Kje pa. Povsod je malo drugače. Nekatere župnije slovijo po igri, ker imajo med animatorji prave igralske talente, nekatere po številu udeležencev. Druge po vodnih igrah, tretje po posebnih izletih. Delavnice so povsod malo drugačne. Nima vsak čarovnika in nima vsak modelarjev. Drugi pa ne plesne, strugarske, svilnate, - vsak pokaže, kaj zna – in vsak oratorij ima svoj odtenek.

 

Letos sem se odločila, da vam predstavimo oratorij in ga tako nagradimo za zvestobo – praznovali so namreč okroglo desetletnico. Čestitamo! – Vsi vemo, da ni težko le začeti. Vsako leto posebej je treba vztrajati … in nobeno leto se stvari ne narede same.

 

Preberite si prispevek ene od voditeljic oratorija v Sodražici – to je tam, v dolini suhe robe – in na koncu se malo posladkajte z njihovimi jubilejnimi tortami.Image

 

Desetletje oratorija v Sodražici - Ljubica Košir

 

Na prvi pogled nič posebnega, saj je na slovenskem oratorij že v vsaki župniji, pa vendar je vsak svoj »unikat«. No, lahko rečem, da so nam desetletne izkušnje že v veliko pomoč, tako v pripravah kot pri sami izvedbi oratorija. Zdi se mi zelo pomembno, kako se »postavijo temelji« v prvih, začetnih letih oratorija v župniji. Iz leta v leto se mi zdi bolj pomembna tudi duhovna priprava animatorjev, zato smo v zadnjih dveh letih posvetili veliko časa prav tej smeri priprave, ki je trajala kar vse leto, skoraj vsak mesec. Kot vemo tudi mladi na različne načine, v različnih okoljih zorijo za globlja spoznanja duhovnosti, zato jim skušamo le-ta ponuditi v različnih smereh. Tako npr. smo s skupino petnajstih animatorjev lani za Marijin rojstni dan  - (8. septembra) romali v Međugorje. Čudovito doživetje!

Lani smo si s privarčevanimi sredstvi z oratorija privoščili tudi nepozaben izlet, ki je bil na nek način tudi duhovno obarvan. Ogledali smo si čudovit mozaik p. Marka Ivana Rupnika na Markovcu pri Kopru in še danes ne morem pozabiti, kako so vsi animatorji začudeni strmeli v lepoto umetnine in celo uro sedeli v cerkvi. Presenečena sem bila, da ni nihče vprašal,  kdaj se bomo šli kopat. Zanimivo, razpoložljivi mladi tudi za lepoto umetnine in svetopisemske zgodbe, ki je na njej upodobljena. Ko smo odhajali iz cerkve na Markovcu, je takoj padla ideja za naslednji oratorij, da bi tudi mi lahko enkrat naredili mozaik, kot spomin na jubilejni oratorij. To se je letos tudi zgodilo in v župnijskem domu je obešena lepa umetnina naših oratorijancev.

Kot na mnogih župnijah se tudi pri nas mladinski verouk, kjer so mladi bolj poslušalci verskih resnic, nekako ne obnese, druženje animatorjev, kjer srečanja pripravijo tudi sami, pa je zanimivejša ponudba oz. bolj obiskano druženje mladih. Za pripravo in izvedbo teh srečanj med letom, so s strani animatorjev izbrani trije glavni-odgovorni, ki so »v vrhu piramide«. Ker so vsi trije študentje (dva fanta in eno dekle) in bivajo med tednom v Ljubljani, se večkrat srečajo, načrtujejo, razdelijo zadolžitve in vsak od njih pripravi določeno temo za mesečno srečanje. Večkrat me povabijo v njihov ožji krog; za nasvet ali pomoč.Tudi na razširjenih srečanjih, kjer so zbrani vsi animatorji, sem večkrat prisotna, posebej takrat, ko gre za konkretne priprave na oratorij. Večkrat sem jim že rekla, da jim zaupam, saj so že odrasli in obvladajo stvari, pa vendar me vedno povabijo, naj le pridem zraven oz.. zakaj me ni bilo, kadar me ni.

Večkrat čutim, da smo deležni tudi božje pomoči in Marijinega varstva prav takrat, ko le-to potrebujemo. Prav na letošnjem oratoriju je bilo kar nekaj takih »malih čudežev«, ko se je izkazalo, da nam še kdo pomaga, da ni odvisno vse od nas samih.

Npr. Imeli smo gosta, ki ga ne bom imenovala. Zdelo se nam je, da nam je kar malo preveč računal za tisto uro obiska, pa se je zgodilo takole. Po naključju sem srečala uglednega fanta, ki je bil včasih tudi animator na oratoriju. Povedala sem mu, kar me je tistega dne nekako težilo, pa mi je odgovoril, nič se ne sekiraj, ti bom jaz jutri povrnil ta strošek, da vam ne-bo manjkalo. Očitna pomoč!

V petek, ob koncu tedna sem razmišljala, kako oz. s čim si bomo pomagali, da bi bila jubilejna razstava bolj praznično pripravljena. Vedela sem, da bi bilo dobro imeti kakšne lepe prte ali blago kot podlogo za na mize, kamor bomo postavili izdelke. V tem mojem razmišljanju mi je prišla nasproti don Boskova sotrudnica in moja prijateljica Lidija ter mi povedala, da je našla v neki omarici čudovite prte, če jih bomo kaj potrebovali. Podarila jih je neka dobrotnica.  Nisem mogla verjeti, da je prišla do mene ravno pravi čas in te skrbi ni bilo več.

Na željo animatorjev smo letos prvič poleg otrok povabili na nedeljski piknik tudi starše. Takoj sem začela razmišljati, kaj jim bomo ponudili in kakšen bo to dodatni strošek, če bo množica prevelika. In prav v nedeljo popoldne, ko smo pripravljali hrano za piknik, me je na stopnicah ustavila mama enega izmed otrok, mi stisnila v pest 100 evrov in dejala: »Tole pa je dal moj mož in rekel naj vam izročim, saj vse to stane«. Hvala tudi za take očete in matere!

Tudi otrok in staršev je bilo na pikniku ravno prav, ne preveč, ker so mnogi odšli na morje.Image

 

Zanimivo je tudi, ko smo se nekega jutra z animatorji pripravljali na nov dan oratorija. Posebej sem jih opozorila, kako naj bodo zgled otrokom, saj jih otroci posnemajo prav v vsaki stvari. Prav tisti dan smo imeli na obisku policiste. Bili so štirje in eden od njih je otrokom predstavljal različno opremo, ki jo potrebujejo in kar tako mimogrede nekaj zaklel. Takoj za njim, kot papiga, je to kletvico ponovil deček iz manjše skupine. Vsi so se začeli smejati.

Lep je bil tudi sobotni dan, ko smo se peš podali na  podružnično cerkvico, približno 3 km daleč. Otroci so se na poti v večini lepo obnašali, le sem in tja je kakšen pubertetnik opozoril nase, pa je komu kakšno jabolko ali slivo vrgel. Ko sem ga opozorila, naj tega ne dela več, se je manjši deček oglasil: »Ali si nisi nič zapomnil, da smo se včeraj učili vrednoto spoštovanje?« Torej so se nekateri le nekaj naučili, morda za vse življenje, saj pregovor pravi: »Kar se Janezek nauči, to Janezek zna!«

Bolj ko opazujem odraščajoče otroke na oratoriju, bolj se mi zdi, da potrebujejo ob sebi nekoga, ki jih ima rad. V kolikor dobijo dovolj jasna navodila za delo ali igro in so tudi animatorji dovolj dosledni, v večini primerov z njimi ni nobenih težav. Zelo so odprti za druženje in pogovor. Nekaterim se pozna, da nimajo delavnih navad in se v nobeni skupini, kjer bi morali kaj sodelovati oz. doprinesti, ne počutijo dobro. Najbolj jim je všeč biti pasivni poslušalci ali gledalci. Veliko pa je tudi takih, ki izrazito pokažejo svojo usmerjenost, svoje talente in prav uživajo, ko se lahko izkažejo.

Mislim, da je ORATORIJ mnogim mladim res pravi smerokaz za življenje, posebej animatorjem, ki se urijo v odgovornostih in doslednostih. V vseh letih se je izkazalo, da mladi v svojem odraščanju poleg dobre vzgoje staršev potrebujejo toplino doma, šolo življenja, župnijo, kjer spoznavajo prave vrednote, in domačnost na dvorišču ob sproščeni igri. V taki družbi vrstnikov, ki imajo ob sebi nekoga, ki je med njimi in z njimi, ki jim pokaže, da jih ima rad, mladi nimajo pogojev, da zaidejo. Gotovo pa je ta vzgojna ponudba še bolj uspešna takrat, ko jo ponudimo otroku dovolj zgodaj oz. v rani mladosti in če se tega zavedajo tudi starši pri vsakdanji vzgoji.Image

Pred trinajstimi leti, ko sta odraščala moja dva sinova, sem zaslutila, kako pomembno je vzgajati. V naši ulici je bilo takrat kar nekaj majhnih otrok, pa sem jih enkrat povabila, če gredo z menoj na Čarno jezero na Rakovnik v Ljubljano. Vsi so bili navdušeni, ker so mislili, da se bomo šli kopat na kakšno jezero. Staršem sem povedala, da je to druženje otrok iz različnih krajev in so mi jih vsi zaupali, da smo se z kombijem odpeljali v Ljubljano. Še danes se mnogi spomnijo, kako je bilo luštno.

V našem društvu Kresnička, ki deluje pod okriljem Mladinskega ceha, pa smo še pred začetki našega oratorija (pred dvanajstimi leti), začele nekatere mamice, danes don Boskove sotrudnice, zbirati manjše otroke za pripravo na različne praznike (adventni venčki, miklavževanje, božič, materinski dan, velika noč …).  Otroci in starši so druženja lepo sprejeli, danes pa so prav tisti, ki so bili takrat stari tri, štiri leta,  že odgovorni animatorji, zato trdim, da je potrebna vzgoja »od korenin« dalje! Nekateri animatorji, ki sicer niso prav blizu cerkvi, bi se zaradi dobre družbe radi pridružili skupini. Tako se prav hitro navdušijo, a žal le kratek čas vztrajajo, ker imajo drugačen vrstni red vrednot, ali nekaterih sploh ne poznajo in kot sem že rekla, ne rastejo iz krščanskih korenin.

No, morda sem se malo preveč razpisala, ampak taki očitni  božji pomoči včasih kar ne morem verjeti.Image

Kako poteka oratorijski dan. Animatorji se zjutraj zberejo eno do dve uri pred začetkom oratorija, odvisno od priprav za tisti dan. Začnejo seveda z jutranjo molitvijo, ki jo vsak dan pripravita dva animatorja. Če je dan dobro načrtovan in vse dejavnosti dobro pripravljene, oratorij »teče kot po maslu«, sicer, se takoj kje zatakne in je treba stvari improvizirati. To prav hitro opazijo tudi otroci.

Zelo pomemben je tudi čas, ko otroci odidejo domov, animatorji pa drug za drugim povedo, kaj je bilo dobro tistega dne in kaj ne. Reči moram, da so zelo samokritični. Ker je od kosila že kar nekaj ur, mame poskrbimo za dobro popoldansko malico, ki je zelo raznovrstna. Če ostane kaj od kosila, razdelimo na manjše porcije, da je za vse, pa še kaj dodamo, zelo imajo radi jogurt, včasih narezek, mlečni zdrob, sadje, piškote, sladoled, sok,  pa nekateri seveda že kavico. Ta čas mnogi prav obožujejo, ker so  vsi  skupaj, se nasmejejo raznim dogodkom dneva in so zelo sproščeni. Potem zavihajo rokave še tisti, ki so tega dne dežurni za pospravljanje prostorov (sem spadajo tudi glavni animatorji) ali pa imajo še kakšno dodatno zadolžitev, kot npr. priprava zgodbe za drugi dan, priprava iger, člankov za časopis …

 

Delavnice. Ker smo v dolini suhe robe in smo tudi »čez les«, nam le-ta velikokrat pride prav za izhod iz krize. Kakšno leto so prisotni  bolj ustvarjalni in priročni animatorji, polni idej za delavnice, kadar pa je kriza z idejami, pa jih na kakšno stvar spomnim tudi jaz, ker sem po poklicu aranžerka. Dokončne ideje za delavnice se navadno izoblikujejo zadnjih štirinajst dni pred oratorijem. Včasih tudi malo improviziramo.

 

V našem društvu Kresnička, ki deluje pod okriljem Mladinskega ceha deluje tudi klub Mame Marjete (imenuje se po don Boskovi mami). Že večkrat se je izkazalo, da ti mladi potrebujejo različne oblike pomoči, za katero so največkrat poklicane prav mame, ki rade priskočijo na pomoč. Ob letošnjem jubileju so za zaključek oratorija spekle in okrasile enajst slastnih tort, naročenih je bilo le deset, z različnimi številkami (od 1 – 10), na enajsti pa je bil napis NAJ ŽIVI ORATORIJ (kot poseben, nedogovorjen dar). V klubu Mame Marjete se srečujemo tudi med letom (računalniški tečaj, srečanje pred prazniki, gospodinjski tečaj, v sodelovanju z animatorji smo imeli tečaj retorike, romanje v Međugorje …).

 

Že nekaj let se pod vodstvom katehistinje in sotrudnice mesečno srečujejo tudi manjši otroci pri drobtinicah oratorija. V skrajšani obliki oratorija, primerni za manjše, se pogovarjajo o določeni vrednoti, o kakšni svetopisemski zgodbi in sodelujejo v različnih delavnicah, izdelujejo različne izdelke.  Sodelujejo tudi pri  prireditvah na župnijski in občinski ravni (materisnki dan, miklavževanje, trikraljevska akcija …). Tudi taka oblika druženja najmlajših je lepa priložnost za rast v animatorskih vrstah.

 

Pri vsem delu povezanim s pripravo in izvedbo oratorija ter pri vseh aktivnostih z mladimi nam je v vseh letih delovanja zelo naklonjen tudi g. župnik – Franci Bizjak.

 

Tako približno deluje »naša razširjena družina«, ki z vzponi in padci, z Božjo pomočjo in pod Marijinim varstvom deluje dvanajsto leto pod imenom:

Društvo Mladinski ceh, Rakovniška 21 – 1000 Ljubljana (smo registrirani)

MC Kresnička Sodražica, Zavrti 1 – 1317 Sodražica (delujemo)ImageImageImageImage

 

Zadnja sprememba: sobota, 25 avgust 2007
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4392-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti