Lep pozdrav!

Veliko mladih se v vsakdanjem življenju sooča z osebnimi težavami. Zaupati vse težave nekomu, je včasih kar velika muka. Če že komu zaupaš, mu zaupaš nekaj, vsega pa nikoli. S pogovorom se tako spoznavaš, kakšna oseba v resnici si. Zanima me, če je pisanje dnevnika zadostna oblika samospoznavanja, ali menite, da je še vedno pogovor s prijateljem/prijateljico bolj dobrodošel kot kracanje po zvezku.

Hvala za odgovor,

mislec

Pozdravljen!

Sama kot svetovalka in terapevtka zelo spodbujam pisanje dnevnikov, vendar kot dopolnilno, ne pa osnovno dejavnost dela na rasti posameznikove osebnosti. Krasno je, ker mnogi edino listu papirja zmorejo vse zaupati, vendar se z njim ne da pogovarjati, ni komunikacije. Ne more te spodbujati, motivirati, ti pokazati napak, ki jih delaš, ne more ti dati dobrih idej za naprej in podobnega.

Za resno delo na sebi je nujno potreben strokovnjak, svetovalec, ki pozna to pot, jo je tudi sam prehodil ter zmore opozarjati na stranpoti, čeri ter skušnjave. Vedno hodi skupaj z nekom, ne poriva ga naprej, niti ga ne vleče za seboj. Le spremlja ga, sledi njegovi poti in vsake toliko se pogovorita, da iščoči lažje ovrednoti svoj napredek, ter načrtujeta prihodnje nujne korake.

Pogovori so v ogromno pomoč, to pravijo vsi, ki jih spremljamo, težje se je pripraviti k temu, da nekomu toliko zaupaš in še težje je najti svetovalca, s katerim se toliko ujameš, da mu zaupaš del svoje življenjske poti.

Želim ti vse dobro pri tvojem iskanju in poti,

Andreja Jereb