Peter Rožič | petek, 25 maj 2007

Je samozadovoljevanje greh? Zakaj? Kako o tem spregovoriti pri spovedi? Od kod črpti (po)moč za premagovanje takih skušnjav?

Lep pozdrav!

Zanima me, ali je samozadovoljevanje greh. Tega ne počnem prav pogosto, ampak vedno se počutim grozno, ko se spomnim, da sem - z nekakšno slabo vestjo ... Če imam slabo vest, potem to najbrž je greh. Ampak če to je greh, ne vem, kako naj se o tem izrazim pri spovedi.

Prosim svetujte mi, kako naj to povem pri spovedi, če to je greh in kako naj se vzdržim, da tega ne bom več počela.

Hvala že vnaprej za vaš odgovor!

Anonimna

 

Draga Anonimna!

Hvala za iskreno vprašanje o samozadovoljevanju. Ne boš verjela, koliko mladih in tudi manj mladih je v podobnih dvomih in težavah kot ti. Nerešena ali kočljiva vprašanja seksualne narave nas pravzaprav vse težijo, posebej pa še mlade. V mladostnih letih namreč telo doživi nagel spolni razvoj, medtem ko čustvena in duhovna plat ponavadi ne dohaja telesne zrelosti. Če pa temu pridružiš dejstvo, da si verna, dodajaš naravni napetosti med moralnimi načeli na eni strani in biološkimi silnicami na drugi še željo po mirni vesti pred Bogom in pred samo seboj. Če te prav razumem, tvoja stiska ne zadeva samo samozadovoljevanja, ampak tudi občutke krivde in sramu ter vprašanja, kako to povedati pri spovedi.

Bog nam je dal svobodo, da ljubimo in da se odločamo po svoji vesti. Vse stvari so Božji dar in ustvarjene, da bi nam pomagale k večji ljubezni in svobodi. Na nas je, da te darove uporabimo tako, da se lahko razvijemo v ljubeče osebe. V kolikor pa določen dar postane center našega življenja, takrat zgrešimo pravi cilj, ki je živeti z Bogom in ljudmi v ljubezni in resnici.

Verjamem, da nas je Bog ustvaril kot spolna bitja. Spolnost je čudovit dar za rast v ljubezni in svobodi. Spolnost in spolni odnosi so pravzaprav ena najlepših oblik ljubezni in podarjanja samega sebe. Zdravo spolno življenje utrjuje medsebojne odnose, nudi tako telesne kot duševne užitke in podarja življenje. Vprašanje pa je, kako spolnost živimo in kako smo v njej vzgojeni. To lahko pojasni naš pristop do samozadovoljevanja.

Pri samozadovoljevanju gre za namerno spodbujanje in draženje lastnih spolnih organov za dosego spolnega užitka in orgazma. Pogosto je samozadovoljevanje povezano s spolnimi fantazijami. Večkrat pa je samozadovoljevanje tudi izraz stiske in pri nekaterih ljudeh pomeni beg od težav, žalosti ali osamljenosti. Nekateri so mnenja, da je premišljeno samozadovoljevanje znak resne osebne neurejenosti. Drugi samozadovoljevanje priporočajo kot pripomoček za spoznavanje sebe. Zopet drugi menijo, da gre za zabavo.

Moje mnenje je sledeče. Ko mlad človek spoznava svoje prebujajoče se telo in še posebej spolno življenje, večkrat naleti na okolico, ki je razpeta med skrajnostmi. Mnogi o spolnosti žal neradi ali sploh ne govorijo. Nekateri, nasprotno, pa se bahajo s svojimi spolnimi podvigi ali celo javno razkazujejo svoje intimno življenje. Primerno ravnanje je najbrž nekje vmes. Mislim, da je zelo pomembno, da dobro spoznaš svoje telo. Dobro je, da se o teh temah pozanimaš in s kom pogovoriš. (Naša MIC-ova svetovalka za ginekološke teme ti bo z veseljem ponudila kakšen nasvet in oporo.) Ker pa ljudje nismo samo telesna bitja, smo povabljeni, da se potrudimo tudi pri čustvenem in duhovnem zorenju na spolnem področju.

Sama praviš, da imaš po samozadovoljevanju občutek krivde in da se zavedaš, da to ni dobro. Mislim, da je v tem primeru modro, da poslušaš svojo vest in se po njej ravnaš. Zakaj tako menim? Podobno kot ostala svetovna izročila, tudi krščanska tradicija postavlja aktivno spolno življenje v okvir zakonskega življenja. Pri samozadovoljevanju pa ne gre le za to, ali nekdo živi spolnost zunaj ali znotraj zakona, ampak tudi za to, da kadar nekdo to počne premišljeno, ponavadi teži samo za lastnim užitkom. Tako se zapira pred drugimi in živi neke vrste vase obrnjeno, egoistično in izključujočo ljubezen.

Samozadovoljevanje lahko preide v navado in takrat je potrebno kar nekaj truda in milosti, da se tega rešimo in postanemo gospodarji svoje spolnosti. Da boš videla, kako se tega problema konkretno lotevajo nekateri mladi katoličani, ti priporočam ogled tele spletne strani (50 vprašanj o življenju in ljubezni): http://www.1000questions.net/sl/50v/

Ker omenjaš spoved in ker se mi zdi zakrament sprave eno od odličnih sredstev za pomoč pri osebni rasti, še tole. Kar se pa krivde tiče, verjamem, da Bog odpušča vse grehe, še tako strašne, kadar stopimo k njemu s ponižnim srcem. Meni najbolj pomaga, kadar se lahko z osebnimi težavami soočim kar se da iskreno. Pogovor s spovednikom je tukaj še posebej koristen. Po eni strani vem, da vse, kar bom povedal, ostane med mano in Bogom. Po drugi pa tudi vem, da me Nekdo pri tem preko duhovnikove navzočnosti posluša in razume. Še več, odpušča moje grehe in napake. Zato pri spovedi vedno vse povem. ... But, I know. it’s not always easy. Ampak... Pri spovedi ne govorim samo o tem, kar me teži, ampak tudi o veselih trenutkih življenja. Zakrament sprave je, tako kot ostali zakramenti, praznovanje Božje ljubezni do nas in naše predanosti Bogu. Gre torej za praznik. Zato se ne boj! Najhuje je, kadar stvari ne moremo nikomur povedati... Ko pa jih povemo, se počutimo, kot da se nam kamen odvali od srca. Takrat zadihamo osvobojeni. Pa srečno!

Peter Rožič, DJ

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(11 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 11682-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti