Urška | sobota, 05 november 2005

.

Radi bi doumeli skrivnost smrti.

Toda kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja?

Sova katere oči so ustvarjene za noč in so podnevi slepe, ne more razkriti skrivnosti svetlobe.

Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja.

Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.

...

V globini vaših nad in vaših želja počiva vaše tiho spoznanje onostranstva.

In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce o pomladi.

Zaupajte sanjam, kajtu v njih so skrita vrata večnosti.

Vaš strah pred smrtjo je le trepetanje pastirja pred kraljem, ki bo nanj položil roke v znamenje počastitve.

Mar se pastir pod svojim trepetom ne veseli, da bo nosil kraljevsko znamenje?

Pa vendar, ali se ne zaveda bolj svojega trepetanja?

In kaj pomeni umreti, če ne stati gol v vetru in se raztopiti v soncu?

In kaj pomeni dihati, če ne osvoboditi dih njegovega nemirnega plimovanja, da bi se mogel dvigniti, se razširiti ter neovirano iskati Boga?

Le takrat, ko boste pili iz reke tišine, boste resnično prepevali.

In ko boste dosegli vrh gore, se boste naposled začeli vzpenjati.

 In ko bo zemlja terjala vaše ude, boste resnično lahko zaplesali.      

(zapisal Kahlil Gibran v knjigi Prerok)


Skozi okno pogledam na pokopališče. Bleda rdeča svetloba mi zdrami oči in tiho pomislim na vse, ki so tam zakopani in zapisani na marmornih ploščah. Pomislim tudi na vse tiste, katerih imena nam niso več znana. Končno pomislim na svoje najdražje, na staro mamo, starega ata, sestrično, prijatelja…


Jutri zvečer, na praznik vseh svetih, bova z mamo obiskali pokopališče. To navado imava že od mojih malih nog. Sprehodiva se med grobovi in prižgeva svečke najinim dragim. Vsako leto imava s seboj svečo več. Misli nama uhajajo k najdražjim, ki so naju zapustili. Uhajajo nama k vsem tistim žalostnim in šokantnim novicam o njihovi smrti in k bedenju ob njih, ter joku. Tihem joku nemoči, glasne joku obupa in krčevitem hlipanju.

Ko se sama spomnim zadnje skupne poti od cerkve do pokopališča, mi solze zalijejo oči, ko mi na misel pride zadnji pogled na krsto ter vrtnico, ki se iz mojih rok nežno dotakne lesa, kot bi hotela še ona reči: »Zbogom!«

In potem po komaj nekaj mesecih pridejo ti »prazniki«. Kako so to lahko sploh prazniki? Bolečina je še prevelika in rana pregloboka, da bi zmogli gledati na malo sestrično in prijatelja kot svetnika, ki nas gledata in varujeta. Grob je še vedno svež in vedno prepoln belih svečk, ki nežno plapolajo, ter nam oznanjajo upanje. Vsako srečanje s starši, brati pokojnih otrok je žalostno, nikdar več tako veselo kot prej. Sprašujem se, kdaj bo minila bolečina, kdaj se bo rana vsaj malo zacelila. Kdaj bomo vsi skupaj zmožni gledati z Njegovimi očmi, ki daje upanje, veselje in tudi večno življenje. Vem, da bomo vsi enkrat odšli. Takrat se bomo srečali z našimi najdražjimi in tudi z Jezusom, našim Stvarnikom. Takrat bomo razumeli vse zakaje. Do tistega dne pa bomo še vedno hodili na grobove, še vedno bomo spremljali svoje na zadnjih poteh in še vedno bomo prosili Boga naj nam da upanja v večno življenje nas vseh!

Gospod naj da vsem rajnim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti!

 

Zadnja sprememba: nedelja, 06 november 2005
(1 glas)

Komentarji 

 
#2 Billynix 2017-05-09 16:06 wh0cd4527564 cialis online: http://cialisgeneric2017.com/ Citat
 
 
#1 OpanAsype 2017-04-28 09:16 acheter veritable cialis

cialis online: http://cialiscanadabuyrx.com/

online cialis

descuento canadiense cialis
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 8380-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti