Andreja Jereb | petek, 11 maj 2007

Mary v svojem življenju opaža mnogo krutih trenutkov. Spominja se dni, ko so jo njeni bližnji ranili in ob tem doživlja občutke neljubljenosti, osamljenosti, nesprejetosti. Hrepeni po človeku, ki bi mu lahko stekla v objem ter se mu zaupala. …

Nekateri že prehitro spoznamo, da zna biti življenje kruto. Večni pritiski na vseh področjih nas močno zaznamujejo. Kaj je lepšega od otroštva? Večno igranje, veselje, neskončna ljubezen ... Začne se nov del življenja, ko pride šola. Spoznavanje novih ljudi oz. bodočih prijateljev, vendar pa takrat te tudi zmerjajo in žaljivke se ti zarežejo globoko pod kožo. Samozavest pada in pada, dokler sploh ne veš, kdo si in kaj počneš še na tem svetu.

Iščeš odgovore, a nikogar ni, ki ti bi lahko pomagal. Vsak dan se ti zdi težji, neznosen, a toliko si še močan, da ga preživiš. Pridejo dnevi, ko bi kar skočil z mostu in končno prišel v svoj svet, v svoje sanje ... Včasih se mi zdi, da samomor je edina rešitev za vse težave, ki so me pestile in ki me pestijo. Ampak vseeno bom živela naprej, ker vem, da bo nekoč bolje in lepše.

Končno sem spoznala prave ljudi, za katere lahko rečem, da so pravi prijatelji, da pomagajo, kadar je kaj narobe. Vendar pa še vedno iščem osebo, ki bi ji lahko vse zaupala, osebo, ki bi ji lahko stekla v objem in se ji zjokala, ne da bi kaj vprašala. Vendar ni to mama, niso prijatelji, ker nekako čutim, da jim ne morem zaupati svoje najgloblje skrivnosti. Počutim se osamljeno, čeprav sem obdana s čudovitimi ljudmi. Počutim se neljubljeno, čeprav vem, kako me imajo vsi radi.

Zatekam se v svoj svet, v svoje sanje, kjer šele moje želje postanejo resničnost. Včasih mislim, da se svet samo obrača proti meni, kot da nima pametnejšega dela. Vem, da se mi pred očmi podira moje življenje in ne morem ga preveč spremeniti … Še vedno živim naprej s praznim in neštetokrat zlomljenim srcem in izgubljeno dušo. Vedno pa: Pogrešam
glas nekoga, ki me bo prebudil iz sanj, kjer je vse popolno, prebudil in povlekel v realnost in rekel, da bo vse še dobro!

Mary


Pozdravljena, Mary!

Hvala ti za zaupanje v svojem pismu. Veš, pri 13. letih, ko sem sama bila precej pesimistična ob soočenju s krutim svetom in sem spraševala svojo mamo, če je vse samo tako črno ali je možno še kaj lepšega, mi je odgovorila nekaj zelo poučnega, ki mi odtlej zelo pomaga: "Življenje je tragedija, če ga jemlješ kot tragedijo in komedija, če ga jemlješ kot komedijo!"

Skratka, od tvojega pogleda na stvari je odvisno tudi tvoje doživljanje. To, kar sem začutila v tvojem pismu in me je precej zmotilo, je tvoja neosebnost, kaj se dogaja, mi pa da smo kot regratova lučka, ki jo veter premetava in odnaša kamor hoče. Pa še zdaleč ni tako. Smo ljudje, ki imamo svobodno voljo, pamet, znanje, izkušnje, skratka veliko orodij, ki nam pomagajo, da svet, v katerem živimo (vsaj naš mikrosvet), spreminjamo tako, kot nam najbolje ustreza. Samo od vsakega posameznika je odvisno, kako bo gledal na neko situacijo: kot izziv in priložnost, da se spet česa novega nauči ali kot neko strašno, od nevemkoga poslano prepreko ali celo kazen, maščevanje, nekaj, čemur gotovo ne bomo kos.

Gotovo si sedaj razumela, na kaj namigujem. Se strinjaš, da bi morala spremeniti pogled na svoje življenje in dogodke, ki so ti vsak dan priložnost za učenje, kako je življenje prijetno, lepo, kako si lahko srečen, če le znaš sam načrtovati in si prizadevati za to. Nehaj se prepuščati, da te vsakdan odnaša, ampak bodi ti tista, ki vrtiš dogodke.

Vesela sem, da si našla prijatelje, ob katerih se dobro počutiš, ki ti pomagajo k večjemu zaupanju, odprtosti in bolj pozitivnemu pogledu na svet. Si kaj hvaležna za dar prijateljstva, ki je resnično nekaj čudovitega, ali se ti zdi to samo po sebi umevno ali celo, da si si to pač zaslužila? Veseli se vsakega prijetnega srečanja, druženja, pogovora, zaupanja, skupaj preživetih uric.

Skratka, ko se zjutraj zbudiš, si vzemi pol ure časa za razmislek, kaj bi lahko tisti dan naredila za to, da bi se dobro počutila, da bi bila vesela, čutila, da si srečna, hvaležna zvečer za vsak trenutek dneva. Počni dejavnosti, ki ti prinašajo zadovoljstvo, druži se z ljudmi, ob katerih se
dobro počutiš, tudi v svoji sobi si ustvari čim bolj pozitivno ozračje. Nalepi si plakate z osebami, ki so ti zgled, beri knjige o svetnikih ali pozitivnih, hvalevrednih dejanjih (npr. Kurja juhice za...) in prepričana sem, da te bo kmalu prav obsedlo delati dobro.

Kar se zadnjega dela tiče: iskanja osebe, ki bi ji lahko zaupala, ki bi te popolnoma razumela in te sprejela tako kot si. Če namiguješ na fanta, partnerja, se mi to ne zdi dobra ideja. Prvič zato, ker ne pade kar takoj z neba tisti, ki je tvoj princ na belem konju. Drugič, ker se te bo ustrašil
in pobegnil, če si boš že na začetku želela globokega zaupanja - počutil se bo kot tvoja bergla, ki ti pomaga hoditi in ki jo nujno potrebuješ za svoje bolj pozitivno življenje. In te vloge fantje, vsaj na začetku zveze ali pa dokler ne postane zveza daljša, resna in bistveno bolj trdna, ne sprejmejo. Tudi kasneje tak odnos ne sme biti stalnejši, sicer je zveza obsojena na
propad. Kasnejša zakonska zveza je zveza dveh vsaj večinoma samostojno živečih oseb, ki se ne odločita živeti drug z drugim zato, ker drug brez drugega ne moreta živeti, ampak, ker ljubita partnerja takega, kot je, ter mu puščata svobodo v njegovem osebnem razvoju, hkrati pa strmita za kar najbolj osrečujočim skupnim življenjem.

Če me vprašaš za nasvet, potrebuješ neko osebo, ki ti zna nuditi varen prostor zaupanja, ki ti pomaga ločiti zrno od plev, probleme, ki so resnični problemi, ki ti grenijo življenje in s
katerimi se moraš soočiti ter jih premagati, če želiš svobodneje in bolj srečno zaživeti, od problemov, ki to sploh niso, ampak gre bolj za tvoje negativno doživljanje življenja, sebe, razočaranja nad nečim ali kaj podobnega. Poklicno to obvladajo svetovalci, terapevti, tako, da ti predlagam, da se obrneš na enega izmed njih, s katerim se boš ujela in vztrajala, dokler ne boš začutila več osebnega zadovoljstva. Ko se to zgodi, pa lahko bolj pripravljena nadaljuješ lov za princem iz svojih sanj. Čim prej se odloči za to pot, da bo tudi tvoje življenje čim prej lepše,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4815-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti