Andreja Jereb | ponedeljek, 07 maj 2007

Dekle, ki o sebi ugotavlja, da ima precej nizko samopodobo, se pogosto ujame v razmišljanju o tem, kaj si bodo o njej mislili drugi. Ta strah ji onemogoča odpiranje v zdrave odnose, zato bi se ga rada naučila premagati.

Lep pozdrav!

Sem dekle, ki na zunaj težko pokažem da mi je hudo, da me nekaj mori. Svojim prijateljicam težko zaupam, še posebno takrat, ko me ničesar ne vprašajo. Težko jim zaupam, da mi je nekdo všeč, kaj sem nekomu rekla, kako čutim ... Želim se jim odpreti, ker se one tudi meni. Pogovarjamo se veliko, a večino časa govorijo drugi. Jaz vedno rečem da je vse v redu.

Imam precej nizko samopodobo. Vedno pomislim najprej negativno. Mislim si, da me bo kdo obsojal, če bom povedala kaj  bolj osebnega. Spoznala sem fanta, ki je precej odprt. Tudi sama si želim, da bi to uspelo. Rada bi se mu odprla. Pa včasih ne vem, kako. Najbrž preveč razmišljam kaj si bo mislil o meni, ali pa da me potem ne bo več poklical ali mi pisal. Strah me je. Tega, da bom odrinila vse ljudi okoli sebe. Ker delam zid pred sabo, po drugi strani pa si želim pristnega stika in biti iskrena in povedati, kaj me mori.

Ne vem zakaj se tako izogibam ljubezni, ki je najlepša stvar na svetu, ki si je tako zelo želim, a po drugi strani je vse, kar počnem, ravno nasprotno temu. Predvsem preveč razmišljam, kaj si bodo drugi mislili. Hvala vam za kakršno koli vzpodbudno besedo. Bo še kako prav prišla.

 

Pozdravljena!

Hvala ti za zaupanje, s katerim praviš, da imaš precej težav. Glej, tu, kjer te lahko prebere ogromno ljudi, si se lahko zaupala, čeprav nisi potrebovala povedati prav nič osebnega. A si to storila zaradi anonimnosti, kajne? Tu nisi razpoznavna in nimaš strahu napisati tudi kaj osebnega, saj te nihče osebno ne prepozna in nimaš zadržkov na temo? "Kaj si bo pa sedaj mislil o meni?"

Kar se zaupanja tiče, bodi z njim prej skromna kot radodarna, saj je tako zelo boleče, če neprava oseba tvoje zaupanje zlorabi. Po drugi strani pa ravno prave prijatelje od zgolj kolegov ali sošolcev ločuje zaupanje med njimi. To je kot neka vez, ki vse povezuje med seboj in pomaga vzpostavljati še bolj iskrene odnose med vami. Kako lahko to storiš? Najprej tako, da nehaš biti dobesedno obsedena z negativnim in z mnenjem drugih o tebi. Glej,
če so to  resnični prijatelji, te ne bodo zapustili ali se ti posmehovali za nič na svetu, ampak te poslušali in sprejeli tako kot si, te skušali razumeti, čeprav se morda ne bodo strinjali s teboj ali jim bo kaj na tebi ali v tvojem doživljanju ali ravnanju tuje, in če si boš želela, tudi
pomagali. Na tebi je torej, da postaneš aktivni udeleženec vaših razgovorov. Kako? Ja, ko se pogovarjate, se vključi v pogovor in še sama povej kaj iz svojega razmišljanja, čutenja, doživljanja, delovanja... Skoncentriraj se na to, da morda najprej poveš nekaj malega, a tisto zares iskreno. Po reakcijah prijateljic boš presodila ali jim lahko v prihodnje še zaupaš ali boš raje ostala bolj previdna. Predvsem pa vztrajaj v trudu za večje osebno sodelovanje, povej tudi svoje mnenje, kadar ga povedo drugi, razmišljaj z njimi, kadar kdo pove kakšen primer iz svojega življenja, ga povej še sama. Se pa ne sili, sicer ti bo nelagodno. Prej si skušaj dopovedati, da te bodo pravi prijatelji gotovo razumeli in se ob tebi še bolje počutili, če bodo
vedeli, kako živiš. Sicer pa poskusi najprej tako, da si izbereš izmed vse skupine prijateljev
enega in se najprej tistemu začneš odpirati. Ko ti to že bolje gre, naj se temu pridruži še en in tako naprej, dokler se ne boš počutila svobodno to povedati pred vso skupino.

Kar se fanta tiče. Dokler se bojiš, da te bo zapustil, sama še nisi zrela za trajnejšo zvezo, saj imaš tudi do fanta nepravi odnos. Najprej bodita prijatelja, se veliko skupaj družita, najdita skupne hobije ter hodita tja, morda v kino, na sprehode, ki jih izkoristita za spoznavanje različnosti drug drugega. Spoznala boš, da so fantje precej drugačni, da drugače
razmišljajo, drugače doživljajo, drugače govorijo o istem dogodku ter se drugače lotijo neke aktivnosti, kot dekleta. To je popolnoma normalno. A je ključno za trajnejšo zvezo, da to spoznavaš ter se v tem veliko učiš o sebi. Ne prilagajaj sebe fantu, v smislu, da bi želela tako razmišljati in delati kot on. Vajina različnost bo bogastvo vajinega odnosa. In takrat, ko se boš
počutila svobodno in sprejeto v svoji drugačnosti, bo priložnost, da se začneta pogovarjati o drug drugemu. Tu pa bo zelo pomembno, da sama nisi le aktivni poslušalec, sicer bo fant hitro začutil enostranski odnos, kar ga bo navdalo z nezaupanjem, saj se bo spraševal, čemu se nočeš odpreti, zaupati. Glej, nekdo, ki te bo imel resnično rad, te bo sprejel točno tako kot si,
čeprav se morda z veliko stvarmi na tebi ne bo strinjal. Rad te bo imel z vsem pozitivnim in negativnim. In prav nič te ne bo skrbelo, če bo odšel, saj boš čutila njegovo ljubezen. Dokler te je strah, kako ga boš z ne vem čem vse odvrnila od sebe, to čuti in je več verjetnosti, da res prekine odnos, kot če se sprostiš in pustiš vajinemu odnosu svobodo. Končno se nista drug drugemu še nič zavezala (s poroko), da bi si morala biti zvesta, drži. Do takrat sta oba svobodna glede vajinega odnosa, lahko prideta in gresta. Si predstavljaš, kako bi se sama počutila ujeto, če ti fant ne bi dovolil uiti in bi te s čim silil. No, vidiš, prav temu je namenjen predzakonski odnos - svobodnemu spoznavanju drugega in hkrati sebe, učenju zaupanja,
iskrenosti, pogovarjanja o kar največ stvareh, skupnemu delu, lahko že skupnemu pripravljanju kosila, pospravljanju, urejanju okolice doma itd., skupnim hobijem ... In končno, kje je rečeno, da je prav ta fant, ki se ga sedaj tako silno oklepaš, tudi tisti, ki je pravi zate? Naj se ti pri iskanju življenjskega partnerja ne mudi, saj bo končno to zveza, ki te bo
osrečevala ali pa uničila selo življenje. Glej, sama sem desetletje kasneje kot ti imela prvega fanta in sedanjega moža, pa sem res srečna, ker sem toliko dolgo čakala, da sem spoznala nekoga, s katerim sva se res ujela. Torej: ne hiti.

Po napisanem se mi bolj zdi, da preprosto potrebuješ KOGAR KOLI, ki bi mu lahko zaupala, morda skoraj lažje nekoga, ki te ne pozna in te ni strah, kaj bi si o tebi mislil. V takem odnosu se tudi ne počutiš ogroženo, kajne? Zato ti predlagam, da si morda za vajo izbereš raje kakšnega svetovalca, terapevta, ki ti bo nudil varno okolje zaupanja in te te umetnosti naučil.
Če želiš in čutiš, se lahko oglasiš tudi pri meni. Želim ti veliko poguma in vztrajnosti pri učenju zaupanja,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3914-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti