Andreja Jereb | petek, 27 april 2007

»Počutim se čisto na podnu!« je krik iz tokratne prošnja za pomoč psihologinje. Za njim pa se skrivajo mnogi tesnobni občutki. V odgovor Andreja Jereb podaja nekaj nasvetov o tem, kako premagati izgovore ter zbrati moč in pogum za težko, a potrebno in učinkovito delo na sebi.

Lep pozdrav!

Že dlje časa imam probleme in ne vem natančno, kako naj se jih lotim. K zdravniku nočem, ker imam tako mišljenje, da je to za slabiče. Vendar bi rad izvedel, kako resno je moje stanje in se nato tudi odločil.

Spomnim se, da sem bil kot otrok malo drugačen, igral sem se malo po svoje, nisem veliko govoril, zanimale so me kakšne druge stvari, nikoli nisem želel kakšne igrače, pač igral sem se s tem kar, sem imel. Ne vem, če ima to kakšno povezavo s tem, kako se počutim sedaj. Omenil sem vam, ker se dobro spomnim pogovora v vrtcu, ko se je učiteljica pogovarjala z očetom, da bi bilo dobro, da bi se pogovorim s kakšnim psihologom, in da se lahko kasneje pojavi kakšne psihične motnje, nekje pri 25 letih??? - in sedaj sem tukaj pri 27 letih poln dvomov.

Počutim se precej utrujeno, nezainteresirano, v mišicah čutim stalno napetost, večkrat se
počutim čisto na podnu, težko se pogovarjam z ljudmi, imam občutek, da jim jemljem energijo, tišina med pogovorom me ubija, nerazpoloženost, med ljudmi imam občutek, kot da nosim na sebi breme (100kg), ne čutim stvari, imam občutek, da drvim skozi življenje in da nisem na pravi poti. Včasih se in pomislim na stvari, ki me veselijo. Že sam pogled na okolico npr. na drevesa me pomiri in malo občutim lepoto narave ... to traja kakšne par sekund in bi dal vse, da bi ta mir v meni ostal. Nakar se vrnem na moje skrbi, delo, obremenjevanje s tem, kaj mi je ... mislim, da mi moje misli poberejo vso energijo tudi fizično. Nekako se mi ne da niti razmišljat, imam občutek, da imam prazno glavo, kot da se mi bo zmešalo, predvsem se ukvarjam s slabimi mislimi … Tudi nisem nevem kaj družaben in mi nekateri očitajo, da se jih izogibam, kot da ne želim imeti opravka z njimi,vendar je moja razlaga drugačna: nočem jih moriti in se jim raje izognem.

Ali je z mano kaj narobe?? Počutim se čisto na podnu!!!

LP,
Hmm


Pozdravljen!

Hvala ti za tvoje pismo in zaupanje. Kot sem te sama začutila, se vrtiš nekje med strahom, da je s teboj nekaj narobe, skrbjo, kdo pravzaprav si in kako drugačen si od drugih ter kar nekaj mnenji vzgojiteljev in podobnih o tvoji drugačnosti. Če te zares skrbi in se želiš prepričati ali gre za zdravo drugačnost ali za kaj bolezenskega, ti ne preostane nič drugega, kot obisk pri zdravniku, ki bo po nekaj pogovorih in testih tvoje skrbi ovrgel ali jih potrdil in ti predlagal ustrezno terapijo.

Iz napisanega se da videti, da si anksiozen (imaš tesnobne občutke). Ljudje smo velikokrat zaradi kakšnih stvari zaskrbljeni. In to ni še nič hudega ali bolezenskega, če to ne traja ves dan in če nas ne skrbi zaradi povsem običajnih, ne toliko pomembnih stvari ali zaradi nerealnih, samo potencialnih nevarnosti (npr. strah pred katastrofami ...), skratka brez konkretnega vzroka.

To, da je obisk pri zdravniku in zdravljenje za slabiče, ti povem, da je samo tvoj izgovor. V resnici je potrebnega veliko poguma, da se odločiš soočiti se s seboj, takšnim kot si in še več poguma je potrebnega, da se odločiš nekaj na sebi spremeniti, narediti iz sebe tisti optimum, kolikor ti je to dano. Ob pomoči in veliko podpore drugih ter vsakodnevnega truda ter vztrajanja na poti pogovorov in včasih tudi zdravil, je to mogoče v veliki večini primerov.
Kar se družbe tiče: pa saj ne greš v družbo, da tam govoriš o svojih problemih, ampak da s kolegi čvekate in se dobro počutite drug ob drugem. Za bolj intimne pogovore je najboljši prijatelj, morda kdo od sorodnikov ali pa dekle/fant, čeprav to vedno ni najbolj priporočljivo, ker partnerski odnos ne more postati terapevtski. Prijatelj je nekdo, ki te sprejme z veseljem takšnega kot si, ki mu lahko vse zaupaš brez strahu, da te pusti, če mu kaj 'čudnega' zaupaš. Prijatelj je tisti, ob katerem se tvoje veselje podvoji in tvoja skrb, žalost, breme, razpolovi.
Če grem od začetka tvojega pisma: ne vem točno, kakšen vse si bil kot otrok, opisal si en sam dogodek, ki se meni ne zdi zelo poseben. Pač nisi bil zelo družaben, živahen, navdušenja poln otrok, ampak bolj sam zase, raje si se igral s samo določenimi igračami, očitno nisi preveč maral novosti. To še ni nič patološkega, lahko pa je tudi prvi razlog za skrb staršev. A če sem prav razumela, ju očitno ni toliko skrbelo, da bi ubogala nasvet vzgojiteljice in s teboj obiskala psihologa? Ne vem, vprašaj starša, kakšen si bil za razliko od vrstnikov, pa ti bosta povedala dosti več informacij, ki bi bile tudi meni v pomoč pri razmišljanju. To seveda stori, če te ta informacija toliko vznemirja, sicer pa jo pusti pri miru in se osredotoči na sedanje stanje.

Praviš, da si poln dvomov. V koga ali kaj? Sklepam, da vase, v svoje sposobnosti, da ti bo kaj uspelo, da boš zmogel. Verjamem ti, da se s tako negativnim razpoloženjem počutiš slabo, tako fizično (kot stalna napetost) kot psihično (nenehne skrbi, strahovi, dvomi).
Najprej si pridi na jasno, ali si pripravljen za svoje stanje karkoli narediti. Če se ti zdi nemogoče ali da nimaš toliko energije, vztrajnosti ali poguma ter ne razmišljaš, da si poiščeš pomoč za izhod iz tvojega začaranega kroga težkega bremena, ki ga nosiš, potem ti očitno še ni dovolj težko. Ko boš res sit sebe takega kot si, boš pripravljen karkoli narediti, h komerkoli iti, samo, da bo kaj bolje. In takrat šele boš zrel za kakšne spremembe. Nič prej. Vse, kar bomo poskusili narediti prej, ne bo obrodilo sadov, ker boš sam prenehal s predlaganimi aktivnostmi. Zato ti predlagam, da se vzemi v roke, počakaj na trenutek, ko boš res zelo sit svojega životarjenja in se boš z vsemi močmi in voljo osredotočil na vsakodnevno, strmo pot h končnemu cilju, ki je čisto dosegljiv, možen in si ga še tako vreden doseči, samo nihče ne more te poti prehoditi namesto tebe.

Zberi torej pogum, svojo voljo, si rezerviraj vsak dan nekaj časa za delo na sebi, potem pa se oglasi pri kateremu koli terapevtu, ki mu boš zaupal do konca spremljanja, ter veselo na delo. Držim pesti, da se čim prej odločiš prekiniti to životarjenje in svobodno zaživiš,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4159-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti