Anja Gašperin | ponedeljek, 02 april 2007

Image Danes na mnoge načine s prazniki širimo zavest o pomembnosti ženske v družbi; tako praznujemo 25. marec kot dan vseh mater, 8. marec kot dan žena, vse ostale pa kakšno pozornost dobijo za valentinovo, 14. februarja. Da je bila ženska kdaj zapostavljena, diskriminirana in nespoštovana, je v teoriji danes preteklost. Zakaj torej še vedno delujejo feministična gibanja in oznanjajo, da se ženskam godi krivica?

V debati naše študentske skupine sta se v zvezi s feminizmom rodili dve misli. Prva je, da je vsak »-izem« na nek način slab. Gre za ideologije, združenja in gibanja, ki bi rada nekaj spremenila, porušila neko vzpostavljeno relacijo do danega predmeta in ji zagotovila drugačno mesto. Zato je vsak »izem« že sam po sebi problematičen, prav tako tudi feminizem. Druga misel se nanaša na smiselno vprašanje, zakaj je do gibanja sploh prišlo. Očitno izhaja iz neke notranje bolečine, ki jo posamezniku ali skupini prizadeva družba. Izhaja iz ranjenosti in jo je kot tako treba poslušati.

Gotovi glede feminizma se zdita dve stvari. Da feminizem kot samo gibanje ne more in ne bo spremenil položaja ženske v družbi, da je to temeljna naloga družbe, torej ožje države in na nek način tudi Cerkve; drugo je, da je feminizem »podrl prvo domino« v spreminjanju družbe odnosa do žensk in rušenju ozke, patriarhalne družbe.

 

Vprašanje, ki smo si ga v sredo, na prvi pomladni dan zastavili v naši debati, je morda kar preširoko za eno samo srečanje, za en sam prispevek. Vendar je bil naš glavni namen izpostaviti nekatera vprašanja glede vprašanja ženske in spodbuditi osebno razmišljanje o tej temi.

ImageKar me osebno najbolj vznemirja so prav stereotipi o moških in ženskah, ki jih dnevno srkamo vase, posredujemo naprej in se nam nevede in nehote usidrajo v zavest. Tu govorim o številnih e-mailih, šalah po časopisju, reklamah in oglaševanju. Ženska je dostikrat tarča posmeha, simbol neumnosti (imamo blondinko, ne pa tudi blondinca), v oglaševanju in medijih je cilj poželenja, dostikrat tudi v umetnosti (film, literatura) ne preseže stopnje 'neproblematiziranega' lika zapeljivke. Ob tem naj kot primer navedem kratki film, ki je bil posnet prav na pobudo, da bi uničevali stereotipe na račun razumevanja različnosti. Lahko si ga ogledate.

SUPER FILMČEK: http://www.bozzetto.com/flash/fem_male.htm

Kot sem omenila, je najpomembnejše, da razumemo, kako zelo smo si različni med sabo, se naučimo to sprejeti in se dopolnjevati, ne pa izenačevati, početi iste stvari, saj smo si lahko enakovredni, četudi počnemo druge reči.

Iz tega izhaja osnovni problem feminizma, kjer se ženska uresniči v patriarhalni družbi in sicer na moški način, posnema moškega, da bi ga dosegla in bi se lahko primerjala z njim. Pa vendar je to v nasprotju z našo naravo, ki je različna tako po fizični, kot čustveni plati. Ženska ne bo nikoli enaka moškemu, kot taka je v slovenščini označena za 'možačo', ampak mora v sebi razviti in sprejeti svoj ženski pol, ga živeti in ga uresničiti skupaj z moškim polom.

ImagePa se spet vrnimo k praksi, kjer to še ne funkcionira. Za začetek naj omenim knjigo Moški so z Marsa, ženske pa z Venere, ki zelo slikovito opisuje razliko med moškim in žensko v sposobnostih, perspektivi pogleda na svet, v čustvovanju in odzivanju. Tega se mora naučiti vsak, ki pripada družbi, posebej pa še partnerji različnih spolov.

Najbolj stereotipno vprašanje v tej temi, kjer se verjetno zaustavi vsaka debata, je vprašanje deljenja del. Veliko je pravljic, ki svarijo pred žensko muhavostjo, ko se te odločijo in svoje gospodinjsko delo zamenjajo z moškim delom. Ženska namreč pravi: moški se sprehaja naokrog po svetu in služi kruh, ni mu dolgčas in ne dela pretežko. Tudi jaz bi raje to počela. Moški pa nasprotno meni: Ženska ne dela drugega kot enkrat na dan malo pomete po kuhinji ter skuha kosilo. Ni ga večjega postopanja, kot je gospodinjenje. Ko mož in žena zamenjata vloge, se dogodi zmešnjava, moški uniči kosilo, ne znajde se v kuhinji, poleg tega je delo utrudljivejše, kot je predvidel, prav tako pa se ženska neuspešno spopada z zunanjim patriarhalnim svetom in naslednji dan blažena poprimeta za stara dela z ugotovitvijo, da sta bila rojena za svoji vlogi.

Vendar so to pravljice, ki jih kreira družba, včasih tudi za svoje potrebe. Danes je mnenje še vedno preveč ločeno. Večina moških si želi, da bi za partnerko dobili družinsko ženo, ki bi rada gospodinjila in bi ji bilo to samoumevno, oni pa bi zraven tudi »pomagali«, saj je očitno, da je hiša že od nekdaj domena ženske. Sodobna ženska pa meni, da gre v razliki moškega in ženske predvsem za vrednote, za izražanje ženskosti in moškosti, način odzivanja, delovanja, odločanja, kar pa nikakor ni pogojeno s konkretnimi opravili, ki bi jih delili po spolih. Jasno je, da fizična dela zaradi fiziologije telesa lažje opravljajo moški, vendar čiščenje hiše, kuhanje kosila, delo natakarice vsekakor nista prirojena in primerna le za en spol. Na tej točki se je vroča debata razvnela tudi pri nas.

Nadaljevanje tega vprašanja je dejstvo, da žensk še vedno ni v politiki, gospodarstvu, znanosti, medijih, pa bi tam morale biti. Za žensko se še vedno ne spodobi, da bi delala kariero, medtem pa kakorkoli zapostavljala svoje otroke, k čemur moški ni zavezan. Res je, da je veliko žensk, ki se nikakor ne želijo politično udejanjati, za večino tistih, ki bi jim to pomenil izziv, pa je moška polarnost teh poklicev in položajev le pretrd oreh, s katerim se ni moč meriti.

Zanimivo je, da imajo deklice v osnovni šoli, prav tako srednji in marsikje tudi na fakulteti dosti boljše učne uspehe in rezultati kot fantje, na vodilnem položaju pa se znajde malokatera. V Cerkvi, kjer »mlini meljejo še bolj počasi«, ženska pravzaprav nikjer, (razen v župnijskih svetih, kjer pa nemalokrat odloča beseda duhovnika), nima možnosti odločanja ali zasedanja kakega odgovornega položaja. Gospodarstvo in politika, prav tako pa znanost še vedno pri marsikom veljajo za moške teme in področja, kjer naj ženske molčijo. Po analizi slovenskih medijev, natančneje televizije, se je izkazalo, da je ženska v debatah udeležena povprečno od 15 do 27%, za prav toliko odstotkov pa je manjše tudi njeno izjavljanje. Torej jih je manj in še takrat težje pridejo do besede.  

 

ImagePa na kratko poglejmo še, kako je z žensko v Cerkvi. S to problematiko se posebej ukvarjajo feministične teologinje. Zelo dobro pa probleme opiše tudi Nadja Furlan v člankih Spolni stereotipi in položaj žensk v katoliški cerkvi in Feminizem in etizacija kot neločljiv proces humanizacije sveta. Rada bi v nekaj povedih povzela bistvene misli.

V Svetem pismu sta oba, patriarhalni in enakovredni pogled na svet. Ena od poglavij, pri katerem smo se ustavili, je tudi Jezus Kristus. Malo za šalo malo zares smo ugotovili, da Bog ni moški, da pa je Jezus to definitivno bil. Kljub njegovemu spolu pa je odnos do žensk, njegova odprtost in sprejemanje, pa tudi tankočutno razumevanje (mati Marija, Marija in Magdalena, jeruzalemske žene, prešuštnica … ) lahko vsakemu od nas čisto konkreten zgled in izziv, kako spoštovati vsakega človeka po njegovem dostojanstvu, saj je bil – tako moški kot ženska – ustvarjen po božji podobi.

Za razliko od tega, enakovrednega vidika je patriarhalni vidik viden recimo v zgodbi o stvarjenju, kjer je Bog iz moževega rebra naredil možinjo, ženo.

Cerkev se prav tako kot družba sprašuje, kdo je odgovornejši za razvoj predsodkov in stereotipov ter kako jih reševati. Cerkev se trudi, da bi odpravila svoj »moški princip«, da bi se ženska lažje identificirala v Cerkvi, da se ne bi počutila nelagodno in odtujeno zaradi svoje ženskosti, vendar se v človeških vrstah Cerkve godi vse mogoče.

 

Medtem ko se ženska osvobaja stereotipov, se mora moški soočiti s posledicami, saj nova podoba ženske prinaša tudi novo podobo moškega, ki nima več stereotipne vloge vzvišenega gospodarja, zaščitnika. Ker je preobrazba v novo vlogo enakovrednega služenja težka, se marsikdo bolje počuti v stari vlogi, »železni srajci« ter noče sprejeti sprememb. To je novi izziv današnje družbe.

ImageVloga ženske ni le njena materinskost, je tudi udejanjanje v poklicni karieri; to pomeni služenje drugemu, sodelovanje, »biti za drugega« in ne pomožačenje. Pozitivna ženskost spreminja svet v bolj etičnega, humanega in vloga ženske v gospodarstvu in politiki je izredno dragocena. Delovne, ustvarjalne in odločitvene sposobnosti žensk so nepogrešljive. Naša osnovna enakost sloni na dostojanstvu in 'bogopodobnosti'. Pomemben je pogled ženske, ki gleda dosti bolj s srcem kot moški, vidi človeka in sicer neodvisno od ideoloških in političnih sistemov. Človeka vidi v veličinah in mejah in mu skuša priti naproti in mu biti v pomoč.

Pri spremembi mreže odnosov je zelo pomembna vloga današnjih očetov, ki morajo svojim otrokom postati vzor za novo moško vlogo. Navdihniti je treba dečke in može k premišljevanju, kaj je možato in kaj humano. Da zna biti hraber in pogumen, a hkrati lahko pokaže tudi svojo šibkost in odvisnost.

Papež Janez Pavel II. je posebej poudaril, da ženska ne sme postati predmet moškega gospodarja in ne njegova lastnina. S tem je priznal nevarnost kontinuitete zatiranja ženske, ki v zgodovini ni bilo nikakršna redkost in fikcija.
 
Image



 

Zadnja sprememba: sreda, 21 maj 2008
(5 glasov)

Komentarji 

 
#1 phbktrkagf 2014-12-03 10:30 bkdsanmbej, bieyfpgriv , dryjtsbfdy: http://www.qrsajvzwsk.com/, http://www.eaeetmqwnt.com/ bieyfpgriv Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 10938-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti