Andreja Jereb | sreda, 14 marec 2007

18-letna dijakinja sklepa, da trpi za socialno fobijo. Kako naj se znebi tesnobe in negotovosti v družbi? Kaj socialna fobija dejansko sploh je in kako jo premagati?

Lep pozdrav!

Sem 18-letna dijakinja in mislim, da trpim za socialno fobijo. Ko sem bila še predšolski otrok, sem se zelo bala ljudi. Če so me ogovorili neznani ljudje, sem se delala, kot da ne slišim (povedala mi je mama). V osnovni šoli sem bila sramežljiva, v družbi sem se počutila tesnobno, zelo sem se bala javnega nastopanja, saj sem se bala, da bodo drugi videli, kako bom zardela in tudi sem, če so me javno izpostavili, družila sem se večinoma samo s
sošolkami, z nekaterimi sošolci se sploh nisem družila, ker sem se počutila manjvredno. Tudi zdaj je podobno.

Kako se naj znebim tesnobe, ki jo čutim v družbi, in bojazni, da bom zardela? Sedaj je veliko huje s tem živeti, ker se osamosvajam in menim, da je samozavest najpomembnejša, če želiš ohranjati neko duševno ravnovesje. Jaz te samozavesti nimam, zelo trpim, včasih se počutim kot nevidna v gneči ljudi. Rada bi se družila z ljudmi, delila mnenja z drugimi na sproščen način, brez bojazni, da bi zardela, se osmešila. Rada bi povedala svoje mnenje in predvsem bila opazna. Prosim za pomoč.

Živa


Pozdravljena, Živa!

Hvala ti za zaupanje in pogum, da si začela iskati rešitev tvojih težav. Očitno si bila že kot majhno dete občutljiva, s slabo razvitim socialnim občutkom, zato si se bala tujcev, bila sramežljiva itd. No, do neke mere je to seveda normalno in tudi pravilno. Bog ne daj, da bi predšolski otrok tujcem vse zaupal, se pustil jim kam zvabiti ali da bi lahko se ga kjerkoli
dotikali, počeli z njim kaj, kar mu ni všeč. A do tu je normalno. Drugo pa je, ko postane otrok panično prestrašen, kadar stopijo tujci v njegov dom, se začne jokati, se stisne k staršem in se ne zmore umiriti. Takrat je alarm za starše, da potrebujejo pomoč in otrok dodatno strokovno spodbudo za čimprejšnjo odpravo tega strahu.

To govorim zato, ker se socialna fobija v pravem pomenu besede ponavadi začne jasno in v moteči, obremenjujoči obliki za mladostnika kazati v dobi odraščanja. Ponavadi prizadane okoli 10% populacije in povzroča močan strah pred opazovanjem in ocenjevanje s strani drugih ljudi. V blagi obliki je to lahko močna sramežljivost ali nervoznost v javnosti. Kaže se kot zardevanje, tresenje rok, slabost, znojenje in potreba po pogostem uriniranju. Če jo ne
zdraviš, lahko traja vse življenje in lahko vodi še do večjih bolezni npr. depresije, agorafobije (strah pred paničnimi napadi ali izgubo kontrole v javnosti).

Predlagam ti, da se odločiš za zdravljenje. Če se odločiš za zdravljenje pri psihiatru, ti bo verjetno v začetni fazi predpisal kakšno pomirjevalo, da boš sploh zmožna sodelovati, potem pa - če boš seveda našla takega, ki se ti bo resnično posvetil in bo imel tudi dovolj časa - bosta nadaljevala s psihoterapijo, to so vodeni pogovori s strani terapevta, ki ti pomagajo občutiti sebe, svoje občutke, strahove v stresni situaciji ter ti kažejo, kako se jih lahko naučiš obvladovati, sprva v manj stresnem, kasneje pa vse bolj stresnem okolju. Najbolj uspešna pri tem je kognitivno-vedenjska terapija.

Vsekakor vedi, da socialna fobija ni osebnostna slabost, ampak bolezensko stanje, ki zahteva zdravljenje, sicer lahko privede do socialne izoliranosti in različnih bolezni. Zato se opogumi in se obrni po pomoč. Glede na to, da sklepam, da si študentka ali pa maturantka, se lahko obrneš na Vasjo Rejca, ki ima ambulanto prav za študente, v Ljubljani na Aškerčevi.
Do takrat živi kar se da normalno življenje, ne izogibaj se družbi. Vedi, da nisi središče sveta, zato tudi tvoji vrstniki ne gledajo samo tebe, ampak si le ena od njih. Veseli so te, vabijo te s seboj in odzovi se jim. Opazuj jih, naj bo njihova sproščenost tvoj cilj, katerega si močno zabij v glavo, da ga dosežeš ter s tem bolj srečno zaživiš. Verjemi, da je terapija tvoja
zmagovita pot in če boš na njej vztrajala do konca le-te (verjetno boš potrebovala kakšno leto temeljitega dela na sebi), boš gotovo bolezen premagala za vedno. Kaj ne bo osrečujoče, ko boš postala vrstnikom enakovreden sogovornik? Veselim se s teboj, da se za to pot odločiš in nam sporočaš svoje uspehe.

Andreja Jereb

 

Tudi jaz imam težave glede vključevanja v družbo. Ko sem brala pisma na tej strani na to temo, sem zasledila tudi svoje občutke. Pomislila sem, da bi se lahko združili med sabo in si tako pomagali. Če je kdo za to, mi lahko piše na naslov E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

 

Zadnja sprememba: nedelja, 13 maj 2007
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 8555-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti