Andreja Jereb | sobota, 10 marec 2007

Vsestransko nadarjena gimnazijka se srečuje z vse pogostejšimi čustveni izbruhi, katerih vzroka pa ne more prepoznati. Čuti, da bi bilo dobro obiskati psihologa, ki bi ji morda pomagal spet odkriti in »zaživeti« talente, za katere se zdi, da so se skrili nekam v globine njenega bitja. Pregloboko, da bi znala sama do tja. …

Pozdravljeni!
 
Občasno imam grozne čustvene izbruhe. Enkrat sem se tako zelo razjezila na starše (pa pravzaprav niso nič naredili, še pomagati so mi hoteli), da sem od jeze začela skakati po stanovanju in strgala zaveso. Med takimi izbruhi občutim zelo veliko žalost, najraje bi se kar strgala iz kože, ker je ne morem prenesti, pa sploh ne vem, zakaj tako trpim ... in si zelo želim
obiskati psihologa. Prihajam iz zgledne družine, moji starši so res super, če ne bi bilo njih, ne vem kaj bi. So zelo razumevajoči glede moje težavnosti in se veliko pogovarjamo – no, ko imamo čas (moja šola, njihova služba ...), hodim na gimnazijo, kjer mi gre pa bolj tako tako; iz osnovne šole sem navajena lepih ocen brez truda, ki jih tukaj ne dobivam. Ne znam si organizirati časa – cel dan sem za knjigami, pa nič ne naredim.

Včasih čutim velik pritisk nad sabo in takrat izbruhnem. Pritisk, da bi morala biti boljša? Ne vem, sicer nisem samokritična, pravzaprav sem zelo zadovoljna sama s seboj, a včasih sem bila najboljša v razredu ...

Zadnjič sem šla z mami na sprehod, kjer sva imeli priložnost za pogovor, pa sem doživela pravi manjši napad tesnobe, češ, da nisem v življenju nič naredila. V tistem trenutku sem se počutila tako staro ... kot da se mi življenje izteka ...(smrti me je zelo strah). Včasih sem rada
pisala (pobirala sem nagrade za najboljša literarna dela, preko enega natečaja imam celo izdano knjigo in bila sem odlična šolska novinarka), doma imam preko 40 priznanj z različnih tekmovanj, lepo sem risala, rada sem fotografirala in ustvarjala, darila sem izdelovala kar sama, ali pa nakit in podobno ... imela sem res veliko domišljijo – zdaj ne vem, kam je šla!!! Potlačena je nekje v meni ... Ogromno časa je preteklo, odkar sem nazadnje čutila željo, da bi vihtela čopič ali pa pero v roki, čeprav pravijo, da najboljša dela izražajo trpljenje. Ne vem, kaj naj si mislim, skratka, takrat me je mami komaj pomirila, da imam šele 15 let, da je celo življenje še pred mano.

Preveč se opiram na preteklost, to me omejuje, da naredim kaj dobrega v prihodnosti ali pa sedaj. Zelo bi bila vesela kakšnega nasveta! Hvala.

Tinka


Pozdravljena, Tinka!

Ja, mladost je težko obdobje, ko se zaveš, da nisi več otrok (in so pred teboj postavljene večje zahteve), a še nisi odrasel (zato te strah marsikatere odgovornosti).

Kar se tvojih čustvenih izbruhov tiče, bi bilo podrobneje za ugotoviti, ali so posledica tvojih neobvladanih čustvenih doživljanj, na katere odreagiraš zelo impulzivno, ne da bi prej premislila, ter čustvo na primeren način tudi izrazila ali gre že za kaj patološkega. Tega na podlagi napisanega ne morem preceniti, to se da povedati po nekaj osebnih pogovorih s terapevtom.

Tisti, ki smo bili iz otroštva vajeni, da smo imeli kup uspehov, se nam seveda po njih zelo toži in ker potem preidemo v obdobje večjih zahtevnosti in pričakovanj, nas skrbi,da ne bomo mogli biti nikoli več uspešni. A temu ni tako. Vedno imaš priložnost, da si uspešna, tako v šoli, kot v kakšnem športu, hobiju, odnosih s kolegi, pa raznoraznimi tekmovanji, h katerim vas vabijo že v šoli itd. A ne imej za uspešnost le neko priznanje, medaljo, pokal. Za največje življenjske dosežke, se nikoli ne dobi nobenega priznanja, tudi strašno nagrajen nisi zanje. Ponavadi jih najbolj ceniš sam in morda še kakšna najožja oseba. In tako ti predlagam, da si izoblikuješ svoj odnos do uspeha - to je tisto, kar tebe naredi bolj veselo same sebe, srečne, da živiš. Sama postajaš tisto, ki jemlješ v svoje roke vajeti svojega življenja. Si določaš svoj cilje, izbiraš sredstva, metode, določaš tudi kaj je zate uspeh na določenem področju.

Ogromno si že dosegla, kar ti je v dokaz, da si zelo talentirano mlado dekle. Izkoristi to tudi v delu na sebi - trenutno je tu kar nekaj vaj, da se boš naučila konstruktivno pristopiti k izbruhom čustev v sebi ter jih izraziti na primeren način. Vsak dan imaš dovolj priložnosti za vajo... In vzemi si nekaj časa za svoje načrtovanje: kaj ti poleg šole veliko pomeni, kaj ti daje največ energije, kaj ti pomaga dokazovati sebi, da je v tebi skrita zgodba o uspehu, da zmoreš... Vzemi si en list, lahko zvezek in si piši vse dosedanje dosežke ter vse tiste, ki jih dosežeš vsak dan sproti...

Blagor tebi, ki imaš toliko talentov. Ne zakoplji jih, glej, dovolj imaš časa, da jih izživiš, s tem ohraniš svojo ustvarjalnost ter ponovno doživiš sebe kot uspešno, mlado dekle.
Kar se učenja tiče, pa je druga zgodba, tu se boš morala naučiti popolnoma drugače učiti. Mislim, da čez en teden ponovno pričnem z delavnico za uspešno učenje za dijake in študente. Vabim te, da se nam pridružiš, če pa želiš, da ti osebno dam nekaj spodbud in ti pokažem pravilne pristope k učenju, me tudi lahko najdeš na MIC in se dogovoriva. Do takrat pa ti želim, da bi te pomladen sonček kar najbolje pobožal in ti s tem pokazal, da se začenja topla pomlad, ki tudi zate prinaša dobre spremembe. Vse dobro,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2573-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti