Andreja Jereb | petek, 09 marec 2007

Starejši sestri bi radi pomagali svoji najmlajši sestrici, ki je po njuni odselitvi ostala doma v družbi staršev alkoholikov in je prisiljena sodoživljati nasilje med njima. Kam naj se obrneta, kje naj se začneta boriti za to, da bi ohranili nasmeh najmlajše v družini?

Pozdravljeni!

Ker živimo samo kratek čas in ker želim, da tisti, ki jih imam rada, živijo kvalitetno življenje, sem se odločila, da vas prosim za nasvet.

Stara sem 27 let in prihajam iz družine v kateri se je veliko pilo, veliko pretepalo in nasploh se je naša komunikacija vršila preko kričanja. Moja sestra (sedaj ima 23 let) in jaz sva odrasli in se odselili, ker dom pač nisva več vzdržali, ker je nemogoče. Vendar imava sedaj velik problem, ki nama ne da spati in najino življenje otežuje na 1000 načinov. Ker je najin sonček že nekaj časa v težavah, pa želiva, da bi živela lepo življenje, ker je pametna in ker jo imava neizmerno radi.

Pred sedmimi leti sva dobili še eno sestrico in od samega začetka sva vedeli, da ji življenje ne bo z rožicami postlano. Obe jo obožujeva in čeprav sva obe zdoma, sva veliko doma. Vendar je zadnje čase doma nevzdržno.

Velik problem je mama, ki je alkoholičarka že 15 let in sedaj se stanje samo še slabša. Cele dneve je doma (ker nima zaposlitve) in cele dneve samo pije in pije. Ne kuha, ne skrbi za najino sestrico in nasploh ne dela ničesar. Zadnje čase se tudi onečedi, ker ne more vstati iz postelje, tako pijana je. Vendar pa je najbolj zanimivo to, da za delo ni, kadar pa se je treba dreti ali pretepati, takrat pa je prisebna in prisotna.

Mali sestrici razlaga grozne stvari, o smrti, o samomoru (kako se bo šla obesit in potem gre v klet in se vesi, ona pa joka in joka). Potem je tu še ata, ki prav tako prevečkrat pogleda v kozarec in ki mami dostavlja pijačo z besedami: »Naj pije, če hoče!«

Ata si nekako zamišlja, da je sestra že velika in da bo že, PA NI TAKO. Je sicer zelo pametna in v teh okoliščinah prisiljena razmišljati preveč odraslo, vendar je še otrok, ki mu manjka ljubezni in lepih besed.

Velikokrat se zgodi, da je mama pijana in potem po celodnevnem delu pride domov še ata, ki je pijan in takrat je prepuščena sama sebi in je cel čas sama. Starša se zelo veliko pretepata, pa tudi noži letijo in lomljenje drugih stvari. Mama se velikokrat zaklene v sobo in, ker ata dela cele dneve, je potem sestrica cel dan sama in brez hrane, ko pride iz šole, saj s sestro nimava vedno časa, da prideva k njej. Pa seveda tudi zaželjeni nisva, ker potem motiva mamin način življenja, ker potem ni vse tiho v hiši in naju cel čas preganja iz hiše in želi fizično obračunavati z nama ter naju na stotine načinov žali in preklinja. Zgodilo se je že, da je tudi
sestrico zaklenila iz hiše, ker je hodila po hiši in jo je to motilo. Ker je bila potem zunaj in brez telefona, se je  vozila s kolesom, dokler je ni zeblo, potem pa je šla k sosedom. Pa tudi ata naju meče ven, ko je pijan, čeprav prideva samo pomagat in ničesar nočeva v zameno. Vse, kar storiva, je, da poskušava najini sestrici tiste dni, ko sva doma, čimbolj polepšati in ji nakupiva vse, kar si želi, in počneva vse, kar si ona zaželi. Ata pa cel čas govori, da naj se brigava za svoje življenje, njih pa pustiva pri miru.

Jaz pa si najbolj želim, da bi ji lahko poleg vsega, kar ji dam, nudila še mir, otroško veselje in srečo. Srce se mi para, ko odhajam, sestrica pa joka in me tisočkrat vpraša: »Kdaj spet prideš?« Ne želim, da še naprej prenaša vse, kar sva morali midve s sestro, ker predobro vem, kako grozno je bilo, pa čeprav sva bile dve in sva imeli zavetje ena druge. Želim si, da ji nekega dne res ne bi bila treba več domov, pa ne takrat, ko bo dovolj stara in brez svojega življenja, vsa razruvana in brez svojih ciljev ter z ogromno senco na svoji duši, ampak sedaj, ko je še vse življenje pred njo in ko še lahko vsaj malo pozabi na mračnih 7 let. Nihče se ne zanima zanjo glede šole in zdravnikov. Č ne bi jaz in sestra prisilili mame, da gre v šolo in jo seveda sami odpeljali, ker ata nima nikoli časa (za gostilno pa vedno), sploh nikoli nebi šla na sestanek, pa tudi k zdravniku in zobozdravniku jo voziva midve. Sedaj, ko ga je imela nazadnje, midve nisva imele časa in je ni nihče peljal, pa jo zelo boli zobek.

Veliko smo se že pogovarjali o alkoholu, pa je bilo dobro največ mesec dni, potem pa še trikrat slabše. O zdravljenju pa noče mama niti slišati, pa tudi ata je mnenje, da od tam prideš samo še slabši. Ko je bila mama v bolnišnici, ker je imela rane na požiralniku in želodcu, smo ji vsi stali ob strani, ker smo bili mnenja, da se bo sedaj ziher spremenila, ker je bila v zelo slabem stanju. V iluziji, da je vse dobro, smo živeli cel mesec po vrnitvi domov, potem pa se je naša iluzija razblinila in sedaj že pol leta živimo v katastrofi. Ker sem ugotovila, da z lepo besedo ne bom dosegla ničesar, saj sem tako zaman poskušala zadnjih 5 let, sem se
odločila, da se bom borila samo še za sestrico, ker si ne zasluži takega življenja, drugi pa naj uničujejo svoje življenje.

Vem, da morava nekaj storiti, oziroma sem bila takega mnenja že par let nazaj, pa sva s sestro vedno odlašali. Ker doma nisva zaželjeni in ker želiva pomagati najini sestrici, me zanima, kaj lahko storiva. Itak se največ ukvarjava z njo, ji kupujeva igrače in obleke, poskrbiva, da okusi vsaj malo radosti (Miklavž, Božič ...). Ker pa materialne stvari niso najbolj pomembne, si želiva več kot le to. Ko pa vprašava sestrico, ali želi od doma, pravi, da ne, da ima rada mamo
in ata, pa ne vem, zakaj, saj ji nič ne nudita. Ali mi lahko poveste ali jih ima zares rada ali samo zato, ker ne pozna drugačnega življenja? Moram vedeti odgovor na to vprašanje, preden kaj ukrenem.

Prosim, pomagajte! Vse, kar si želim, je, da ohranim nasmeh moje male sestrice tudi takrat, ko odidem iz sobe.

Hvala

Tajda

 


Pozdravljena, Tajda!

Hvala ti za zaupanje tolikega gorja v tvojem življenju, ki mu še kar ni videti konca.

Najprej ti povem, da bi se morala obrniti in je tudi za to najbolj odgovorna socialna služba, ki bi v vašem primeru morala ukrepati, najverjetneje tudi z odvzemom otroka, ki je lahko do polnoletnosti tudi pri vama s sestro, če zmoreta zanjo skrbeti, jo preživljati, saj sta najožji sorodnici. Najprej torej pritisni na vse načine na CSD v občini, kjer stanujete. Vztrajaj,
dokler se kaj konkretno ne reši. Vse ostalo, kar ti predlagam, bi bilo le kratkotrajno gašenje požara, v katerega bi bilo vloženo sicer ogromno truda s kar nekaj strani, vendar bi bil uspel le kratkotrajen in majhen. CSD pa je dolžen ukrepati, zato res z vsemi silami ukrepajta pri njih. Če ne reagirajo, obvestita njihove nadrejene ...

Na starša vidita, da nimata velikega vpliva. Sta odrasla in že tako dolgo in globoko v zasvojenosti, da dvomim, da je zanju še rešitev, če se seveda sama ne odločita za zdravljenje in potem vztrajata v novem načinu življenja brez odvisnosti.

Gre se sedaj za vajino sestrico, da ji kar čim prej omogočita življenje vredno bivanja, zato pot pod noge in na najbližji center za socialno delo. Če še ne bosta vedeli, kako naprej, se oglasita, da najdemo drugo pot. Vso srečo in veliko energije vsem,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2792-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti