Andreja Jereb | četrtek, 01 marec 2007

Tokrat psihologinja odgovarja na vprašanje o zardevanju, pretirani sramežljivosti in zadržanosti, ki meji že na socialno fobijo. Opozarja, da sicer ne gre za hudo psihično bolezen, je pa ta motnja lahko zelo moteča, zato je vredna pozornosti in resnega pristopa k odpravljanju težav.

Pozdravljeni!

Moja težava je sledeča: že nekaj let (približno štiri leta) se mi pojavljajo predvsem po dekolteju, tudi obrazu, rdeče lise. To se dogaja predvsem ob kakih nepredvidenih situacijah, če srečam kakega znanca na ulici ali v trgovini, ko popijem kaj alkohola ali pa če se recimo tuširam z bolj vročo vodo, včasih na soncu, ... Zardevam lahko vsepovsod-zato mi je včasih full težko iti med ljudi, saj že vnaprej mislim, kako bom spet zardela. Naj omenim, da ne gre za navadno zardevanje, ko se ti lička malo rdečkasto obarvajo. Meni postane vroče v glavo, začnem se potiti in počutim se nelagodno. Zaradi tega ne morem obleči oblačil z malo večjim
dekolteje, saj ob primeru, da zardim, takoj dobim flekast dekolte, kar pa je zelo neprijetno.
Tudi javno si ne upam nastopati, čeprav sem kot otrok v osnovni šoli vodila marsikatero predstavo in prireditev.

 Drugače sem bolj sramežljiva in tiha, čustveno občutljiva in nezaupljiva. V družbi (ne)poznanih ljudi se težko sprostim, saj imam ves čas občutek (verjetno podzavesten), da me nekdo ocenjuje. Vem, da je zardevanje verjetno posledica nesamozavesti in marsikaterih potlačenih čustev. Nočem se izolirati od ljudi, rada bi brez zadrege spontano kdaj koga kaj vprašala, javno nastopala z normalno prisotnostjo treme, ... Zanima me, kaj lahko naredim oz. kako si lahko pomagam?

Hvala lepa za odgovor!

sramežljivka


Pozdravljena!

Hvala ti za tvoje vprašanje, upam samo, da uspeš kar najhitreje najti rešitev. Nekaj mojih razmišljanj in predlogov.

To, kar navajaš, že meji na socialno fobijo, ki se ponavadi začenja v dobi pubertete in če se ji ne posvetiš in ne pozdraviš, te vodi vedno globlje. Ni nobena huda psihična bolezen, da se ne boš ustrašila, je pa zelo zoprna nevšečnost, saj ti, kot sama pišeš, kazi predvsem tvojo socialno podobo, vključenost v skupino ter s tem povezano nižjo samopodobo.

Kako si lahko pomagaš? Veliko si že naredila s tem, da precej dobro veš, v kakšnih situacijah se ti pojavi. Najprej ti predlagam, da se osredotočiš na majhen krog najbližjih, ki bodo postali tvoja terapevtska skupina, kjer se boš lahko vadila v pridobivanju nekaterih socialnih spretnosti. Nihče te ne more prisiliti, da se sprostiš, če se sama ne boš uspela. Preprosto se moraš prepričati, da hodiš v družbo zato, ker je to tebi prijetno, tudi tvoji prijatelji iščejo predvsem to, da se imate skupaj dobro. Pravi prijatelji te sprejemajo tako kot si, se te veselijo in ne iščejo tvojih napak. Tudi ti v njih zavestno išči dobro, pozitivno, vklopi se v pogovor in bodi zanimiva, sodelujoča, nasmejana. To boš dosegla z veliko vztrajanja, močne volje in vaje.

Tudi sicer ti predlagam postati bolj pogumna, čustveno trdna in zaupljiva. Ne glede na morebitne slabe izkušnje v preteklosti, zmoreš postati oseba, o kateri sanjaš, če boš temu posvetila zadosti energije in časa. Zadaj si majhne cilje in pričakovanja do sebe ter se zelo nagradi, ko jih dosežeš. Morda poskusi najprej vaditi v krogu svoje družine, če ti je lažje in potem na najboljšo prijateljico, potem na nekaj prijateljev in nazadnje na večjo skupino.

Kako lahko reagiraš v tistem trenutku, ko čutiš, da te vse preplavlja. Najprej se boš morala naučiti kontrolirati misli. Ne smeš se takrat prepustiti mislim, ki ti govorijo, kako si slaba, kako boš pravkar vsa rdeča, vroča in vsi bodo gledali le še tebe. Zakaj le? Saj nisi ti središče sveta! Si le en majčken drobec, ki je enkraten, zato se veseli sebe in se sprejmi kljub tej zoprni nevšečnosti. Kolikor moreš se takrat trudi sebi dopovedati ravno obratno, kot ti pravijo misli. Vse to jemlji kot skušnjave - če se boš z njimi spogledovala in koketirala, bodo postajale vedno večje, dokler ne boš postala že čisto panična in se iz obupa popolnoma izolirala. Ne smeš tega pustiti - verjemi, da zmoreš, samo dosti vaje in dela na sebi potrebuješ. Opazila boš, da kadar ti bo uspelo večkrat zaporedoma misli ignorirati, se bo kmalu začel tvoj problem manjšati - seveda, skušnjave se bodo predvsem v trenutkih tvoje največje šibkosti vrnile, vendar, če jim boš vedno znova dokazala, da jih zmoreš premagati, te bodo sčasoma zapustile.

Kadar si sama doma, se dvakrat dnevno usedi na nek tih prostor, kjer boš sama, se poskusi popolnoma sprostiti in se počasi vživi v to, da si nekje zunaj s prijatelji, družbo. Ko boš začutila tebi znane občutke, ponovi gornjo vajo, ignoriraj jih ter to podkrepi še s številnimi pozitivnimi mislimi, spodbudami sebi, ki si jih začni nekam pisati in si jih večkrat dnevno preberi. Naj bo kratek stavek v prvi osebi ednine, ki ti pomaga delati korake naprej. Lahko si daš splošne spodbude npr. Zaupam vase! Vem, da mi bo uspelo! Vse zmorem, kar hočem! itd., lahko pa daš kakšno bolj konkretno npr. V družbi bom vesela in sproščena. Mesec ali dva bo trajalo teh vztrajnih vaj, da boš pričela žeti rezultate svojega truda. Zato vztrajaj! Uspelo ti bo!

Tudi sicer kar največ delaj na krepitvi svoje samopodobe, napiši si nekam, kaj vse ti je že v življenju uspelo narediti, kakšne pozitivne lastnosti imaš, kaj vse si že dosegla. Naštevaj čim več drobnih stvari, ne išči samo velikih, ker si še premalo časa na svetu, da bi se ti lahko zgodilo veliko pomembnih stvari. In, bodi čim bolj prijazna do same sebe, naredi si vsak dan kakšno veselje, nakloni si majhno pozornost in nagradi se vedno, ko ti uspe narediti še tako majhen korak naprej. To je zanesljiva pot k tvojemu uspehu. Upam, da nam o tem čim prej poročaš.

Vse dobro ti želim,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4232-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti