Andreja Jereb | petek, 23 februar 2007

»Naj sploh še upam, da bom kdaj normalo bitje?« se sprašuje dekle, ki se spopada z nesprejetostjo v svoji družbi, občutki depresije in nepravilnimi načini reševanja težav. Ve, da je globoko v sebi človek veselja – a tega veselja ne zna odkriti. Psihologinja zato opisuje nekaj začetnih korakov za pot iz te bolečine.

Zdi se mi, kot da ne spadam v ta svet. Da sem drugačna. Včasih imam občutek, da se me ljudje sramujejo, da nočejo moje družbe. Imela sem obdobje, ko sem kadila travo, se izzivalno oblačila, se začela rezati in naredila veliko, veliko velikih napak. Potem sem bila eno leto
vredu, se smejala, hodila ven samo ob petkih in se zdravo zabavala. Zdaj pa se spet počutim, kot da ne pripadam nikomur. Iz dneva v dan sem bolj žalostna in najhuje je, da sem žalostna brez razloga. Nimam vzroka za solze, pa vseeno jočem. Ne vem, kaj naj naredim s seboj. Ko sem slabe volje, si naredim zarezo v roko, pa čeprav vem, da to ne bo rešilo težav, ki jih sploh ni. Bila bi vesela če bi bile. Vsaj navidezne. Da bi vedela, zakaj se sekiram. Ne bom rekla, da takrat, ko priteče kri, začutim olajšanje, ker ga ne. Vem, da nisem takšna. Želim se smejati, biti dobre volje … Ne zahtevam večnega veselja, pač pa samo en občutek normalnosti. Nočem večne žalosti. Kaj naj storim? Naj čakam? Čakam ...  Na kaj? Naj sploh še upam, da bom kdaj normalno bitje? ...

depressed


Pozdravljena!

Hvala ti za tvoje pismo. Težko ti mora biti na eni strani zaradi sramu, ker si zašla na kar nekaj stran poti, na drugi strani, ker se čutiš nesprejeto v družbi in po tretji, ker se spopadaš z občutki depresije. Zanimivo bi bilo izvedeti tvoja doživljanja te in druge plati, ko si bila
srečna, se veliko smejala, se zdravo zabavala, kot sama pišeš. Imaš torej izkušnjo dveh poti. Povej, na kateri si se počutila bolj srečno, svobodno, kje je trajalo veselje dlje časa? Prepričana sem, da je to tvoja druga, sicer le enoletna pot. Tu je dokaz, da zmoreš znova poskusiti najti prav to. Kako? Premalo si napisala, da ti lahko konkretno odgovorim. A
načeloma se najprej loti izpolnjevanja svojih obveznosti, ali je to šola ali študij. Ko boš tam doživljala rezultate svojega truda, bo šlo lažje tudi na drugih področjih. Potem si vzami malo časa zase in si napiši, kakšno dekle si, kakšne talente prepoznavaš pri sebi, kako bi jih lahko še več spoznala, jih izkoristila. Kakšna si po značaju, kaj ti pri sebi ni všeč, kako bi tisto lahko izboljšala. In s čim si pri sebi zelo zadovoljna - tisto poskusi kar najbolje izkoristiti, morda prav v družbi vrstnikov, ki te spodbujajo k lepemu, dobremu, ki te sprejemajo tako kot si, so tvoji dobri prijatelji, ki se znajo s teboj smejati in ti ponudijo ramo, ko ti je težko.

Ne obremenjuj se s tem, koliko si normalna, ker to nikamor ne vodi. Vsakdo od nas kdaj doživlja občutja, ki jih opisuješ, razlika je le v tem, da ne dovolimo, da bi nas prevzela in obvladala, da se z njimi borimo, dokler jih ne premagamo. To ti potrebuješ, voljo za vsakdanje boje, kadar se skušnjave tvoje negativne samopodobe in depresivnih misli pojavijo. Sploh ne koketiraj s takimi mislimi, takoj se jim upri s tem, da si dokažeš, da si krasno
dekle, ki zmore marsikaj, tudi doseže, kar hoče, če le ima voljo. Najdi si čim več stvari, dejavnosti, hobijev, ki te veselijo in tudi to ti bo poleg dobrih prijateljev pomagalo premagovati žalostne trenutke, dokler jih ne bo tako malo, da te ne bodo več motili.

Če se ti zdi, da potrebuješ na začetku malo osebnega spremljanja, pa se osebno oglasi. Vse dobro ti želim,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2884-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti