Andreja Jereb | nedelja, 10 december 2006

Razmišljanje o samomoru – pretresljiva izpoved sedemnajstletnice, ki ji je nesprejetost s strani sošolcev še otežila že tako težak prehod iz osnovnošolskih klopi v gimnazijske. Zbrala je pogum in prosila za pomoč šolsko psihologinjo, a tudi pri njej naletela na nerazumevanje. Želimo ji, da bi ji bila naša svetovalnica prvi korak nazaj v veselje. :)

Spoštovana ga. Jereb!

Sem sedemnajstletnica, ki zadnje čase razmišlja samo še o samomoru. Vem, da ni smiselno bežati pred težavami ampak da se moramo z njimi soočiti, vendar se počutim popolnoma odtrgano od sveta, kot da ne obstajam. Sprašujem se, kje je tista punca, ki je bila vedno v družbi, zabavna, zgovorna ...

Odkar sem v novi šoli, gimnaziji, se je moje življenje spremenilo za 360° ... moj dan dejansko poteka na tak način, da se zjutraj zbudim, grem v šolo, pridem domov in se učim in učim in učim ... učim zato, da potem dobim največ dve ... V šoli sedim sama in osamljena, k meni pridejo le, ko kaj potrebujejo. Skozi cel pouk se trudim, da bi zadržala solze, vendar vem, da mi bo nekoč tako prekipelo, da bodo vse težave privrele na dan.

Sošolci se norčujejo iz mene, me ponižujejo in me imajo skratka za najbolj butast osebek v razredu. Sem razmišljala o izpisu, vendar nisem prepričana, da bo s tem mojih težav konec … Lahko, da bo vse samo še slabše. Edino uteho sem našla v hrani. Odprem hladilnik in vase
zmečem vse, kar se znajde pod mojimi rokami, potem mi postane žal in sama sebe mučim za svoje težave in težave drugih. Ljudem bi rada pokazala, kdo sem v resnici in kaj si želim, kar naenkrat pa mi zmanjka samozavesti in sem spet tista mala siva miška v kotu. Spet pride do tega, da imam občutek, da sem nesposobna.

Šla sem k šolski psihologinji, pa mi samo reče, da sploh nimam težav ampak si samo nekaj izmišljujem ter da sem razvajena. Njen odgovor me je zelo prizadel, tako zelo, da sem odšla na WC in izvlekla iz torbe škarje ... sram me je, da sem ... zame in za vse druge bi bilo bolje, da sploh nebi obstajala ... zakaj torej sem? Čutim, da se pritisk, ki ga doživljam, samo še stopnjuje in kmalu bo prišlo do točke, ko preprosto ne bom več zdržala ...

Katja


Pozdravljena, Katja!

Hvala ti za zaupanje tvojih težkih trenutkov, ki jih trenutno doživljaš. Kot prvo se zavedaj, da prehod na višje stopnje šolanja ni prav preprosta stvar, saj ob tem zamenjaš svoje okolje, ponavadi ne obdržiš ravno pogostih in rednih stikov s svojimi sošolci, ki si jih bila vajena 8 let, pa vsi profesorji so drugi, da ne rečem, da tudi učenje zahteva drugačen pristop.
Vse to v mnogih mladih zbuja skrbi, strahove, ali bodo zmogli. Eni to premagujejo z dokazovanjem samih sebe na vse načine, morda se zelo izzivalno oblačijo, morda zbujajo pozornost s svojim agresivnim, nesprejemljivim vedenjem, različnimi odvisnostmi (alkohol, cigarete, mamila, TV, spolnost, internet ...), spet drugi se bolj zapro vase in skušajo sami glodati kost izkušnje, v kateri so. Nič od tega ni prava pot. Prav je, da si priznaš, da ti je težko in če vidiš, da preizkušnje ne boš zmogla obvladati sama, poiščeš pomoč. Ponavadi so to najprej starši in tvoji vrstniki. Prvi so to izkušnjo že dali skozi in te imajo zagotovo najraje ter ti bodo svetovali, kako to prebroditi, a bolj iz razumske plati. Tvoji sošolci pa so tisti, s
katerimi si v 'istem zosu' in se zato čustveno bolj razumete, vendar so še zelo nezreli, s pomanjkljivimi izkušnjami, zato se večkrat odločajo nepravilno, vsaj dolgoročno. Zato ti ostane možnost, da prosiš za nasvet nekoga tretjega. Predlagam ti odraslo osebo, ki ji zaupaš in veš, da te sprejema tako kot si, da ti bo verjela, kar ji boš zaupala ter bo pripravljena skupaj s teboj iskati pravo rešitev. Nasploh vam mladim manjka nek kontinuiran program gradnje vaše samozavesti, ki bi vas usposobil tudi za pravilno sprejemanje odločitev ter premagovanje vedno bolj odgovornega načina življenja ter konstruktivnega reševanja problemov.

Ti si zmogla ta korak in se odpravila k šolski psihologinji – žal mi je, da te ni sprejela tako, kot si pričakovala, zato te je tudi tako zelo prizadela. A glej, veš koliko je še tu svetovalcev, ki imamo radi mlade in te z veseljem sprejmemo na pogovor in ti želimo stati ob strani ter te
naučiti živeti zadovoljno ter pogumno v tem življenju. Če se opogumiš, kar pokliči na MIC in se dogovorimo za pogovor. Zavedaj pa se, da rešitev iz težav obstaja, na tebi pa je, da iščeš pravo pot in jo tudi prehodiš. Svetovalci smo ti lahko samo oporni stebri, spremljevalci, ki ti osvetljujemo robnike ob poti ter se veselimo tvojih novih korakov in te opogumljamo, kadar izgubiš voljo in pogum. Katja, prav imaš, ni prav bežati pred težavami, daj, naredi korak naprej, da jih rešiš. Obrni se na enega od svetovalcev in če s tistim ne boš zadovoljna, se obrni
na drugega. Išči, dokler ne najdeš takega, ki mu res zaupaš in mu boš tudi sledila na poti, ki ti jo bo kazal. Veselim se tega tvojega koraka,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4584-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti