Anica Uranjek | petek, 24 november 2006

Tomaž ima pri 28 letih za seboj dve razpadli zvezi, ob čemer se zdi, da bi vzrok lahko bil v njegovih nepredelanih strahovih. Pred čim? In kako jih predelati?

Na vas se obračam s prošnjo za odgovor. Razlog tiči v že drugi razpadli ljubezenski zvezi. Obe zvezi sta bili zelo kratkotrajni. Prva pred tremi leti je trajala manj kot pol leta, zadnja pa manj kot mesec dni. Sedaj sem star 28 let. Skrbi me, ker ne znam niti dobro opisati, kaj je šlo v obeh zvezah narobe. Tako pri prvi kot pri drugi zvezi nisem bil do ušes zaljubljen v dekle in sem šel s precejšnjo mero zadržanosti in dvomov v partnerski odnos. Pri obeh zvezah mi je bilo dekle simpatično in sem se odločil, da je vredno poskusiti, čeprav nisem ČUTIL, da je to tisto ta pravo. Odločil sem se na podlagi dekletovih lastnostih, ki jih je imela (vera, pogled na svet, njen videz ...). Tako pri prvi kot pri drugi zvezi se nisem znal prav »ogreti«. Sicer so bili zelo lepi romantični trenutki, a kasneje ni bilo nekega otroškega veselja. To sem opazil na mojem razpoloženju, ko sem bil na primer v službi ali s prijatelji. Imel sem občutek, da to ni to, da dekle ni zame, pa čeprav je bila v redu dekle. Nisem bil tako vesel, kot to opažam pri drugih parih, ki so zaljubljeni. Zato me je začelo skrbeti, da sem se narobe odločil. Skrbelo me je, če je to sploh to. Misel na to, da sem se odločil narobe, me je zelo ovirala. O vsem tem in tudi o drugih strahovih sem se z zadnjim dekletom odkrito pogovarjal. Tudi ona je namreč imela na začetku podobne težave, potem pa se je kar "ogrela" za zvezo.

Mogoče je težava v tem, da sva se za najino zvezo nekako dogovorila. Pred tem sva bila okoli pol leta znanca. Ker sva pa oba čutila, da bi lahko med nama bilo kaj več, sva se DOGOVORILA, da bova poskusila. A ne razumem, kako se je lahko tako hitro končalo. Sprva sem bil zaljubljen, ker je lepo, ko nekoga objameš in ti je blizu. Po dveh, treh tednih pa dekleta nisem znal več veselo objeti, čeprav sem se kar prijetno počutil ob njej. Motilo me je to, da NI BILO NEKEGA SKUPNEGA VESELJA ali pa veselega pogleda v prihodnost, ki bi naju povezovalo. Bilo je zaupanje, iskreni pogovori, a otroškega veselja ni bilo. Brez tega pa po mojem ljubezenska zveza ne more prav funkcionirati.

Zanima me:
- Kaj menite o zgoraj napisanem?
- Kako ugotoviti, česa te je strah in kako to premagati? Ali je potrebno hoditi na pogovore, brati knjige ali še kaj drugega? Predolgo brskanje po strahovih se mi zdi namreč malo nevarno oziroma vsaj nezdravo početje.
- Kaj je razlika med tem, da  je se je par razšel zaradi nekega nepredelanega strahu in med tem, da se je razšel zaradi tega, ker čutita, da nista za skupaj?

Zase vem, da sem se bal, da se ne bi ujela v spolnosti, nato da bi me katera druga po letu dni ali po poroki bolj privlačila in tudi to, da sem se zmotil pri izbiri, ker nisem čutil neke gotovosti.

Izhajam pa iz povprečne družine. S tem želim povedati, da družina ni bila idealna (lahko bi se več iskreno pogovarjali), ni pa bilo nobenih zlorab. Tudi fizičnega nasilja (šeškanja) je bilo zelo  malo. Imam vesel in lep spomin na otroštvo.

Najlepša hvala za vse vaše odgovore na tej internetni strani. Skupaj se trudimo, da bo nam in našim otrokom lepo, mar ne? :)

Tomaž

 

Dragi Tomaž

Pišeš, da ti je že drugič razpadla partnerska zveza, ki je obakrat kratko trajala.
Ne veš si pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Zelo dobro si opasal svoje stanje in tudi vprašanja, s katerimi se ukvarjaš.
Zato bom poskušala razčleniti to, kar sam razmišljaš in o čemer se sprašuješ. Mislim, da je zelo pomembno, da se človek premakne na nivo globljega razumevanja samega sebe, saj se na koncu izkaže, da je velika večina naših problemov v nas samih in pogojena z ovirami, ki tičijo v našem doživljanju in stališčih, ki smo si jih oblikovali tekom svojega življenja.

Najprej praviš, da nisi bil zaljubljen do ušes, a sta se z dekletom o zvezi dogovorila in da zato nisi bil gotov, ali je zveza sploh prava.
Tu se mi zdi pomembno povedati, da iz izkušnje poznam pare, ki so začeli zvezo, ki je kasneje postala zakonska – družinska, na podoben način kot praviš ti zase: ni šlo za brezglavo zaljubljenost, ampak za trezni premislek in zavestno odločitev. Oba sta pretehtala svoje želje in življenjska načrte ter ugotovila, da sta človeka, ki bi jih lahko skupno uresničevala. Po pravilu se je taka zveza razvila v zelo srečno življenje za oba, oziroma za celo družino. To pomeni, da dejstvo, da se odnos ne začenja z močno zaljubljenostjo, po mojem spoznanju in prepričanju ni nikakršna ovira za to, da dva ne bi mogla biti v zvezi resnično srečna.

Druga stvar, ki jo omenjaš in ki se meni zdi bistvena, je: v zvezo si stopil s precejšnjo mero zadržanosti in dvomov v partnerski odnos. Čeprav hkrati opisuješ, da si imel razloge, da si se spustil v odnos prav s tem dekletom: privlačeval te je njen pogled na svet, vera, njen videz.
Vprašanje je, od kot tebi tolika zadržanost? Kaj pomenijo tvoji dvomi? Od kod izhajajo, kako so nastali?
V veliko pomoč ti bo, če si boš uspel vsaj malo odstreti odgovore na gornja vprašanja.

Človek, ki dvomi, ki se boji spustiti se v ožji odnos, se za odnos ne bo nikoli ogrel, nikoli se mu ne bo zdel nekaj »ta pravega«.
Predstavljam si, da je to nekaj, kar te spremlja že vseskozi. Nikoli si ne upaš stopiti v tako ozek odnos, ker se prehitro čutiš ogroženega, zato raje prej iz njega izstopiš. Tu ne gre za vprašanje »prave zveze, pravega dekleta, temveč za vprašanje tvoje zadržanosti in tvojih strahov. Preko njih nisi uspel, čeprav si imel ob zadnjem dekletu lepa doživetja. Ob takih strahovih in notranjih ovirah je več kot razumljivo, da se začno javljati misli kot: 'dekle ni ta pravo, ni zame, kaj če se bom kasneje ogrel za neko drugo' ipd. Človek, ne da bi se zavedal, išče izgovore, da lahko opraviči pred seboj svojo potrebo 'čim prej zbežati, preden bo prepozno'.

Po parih tednih je tudi veselo objeti nisi mogel več. Če se človek boji, ne more biti vesel. V tem smislu imaš prav, da brez veselja ni uspešne partnerske zveze: če človeka hromijo strahovi, ne bo vesel.

Menim, da so strahovi drugo pomembno področje tvojega doživljanja. Potrebno si je priti na jasno, česa se bojiš? Je to strah pred telesno bližino?, pred spolnostjo? Pred vezanostjo in izgubo svobode? Strah prepustiti se življenju in s tem izgubiti kontrolo nad tem, kaj se mi bo zgodilo?

V bistvu se ti svojih strahov na nek način zavedaš. Ker te spravljajo v veliko stisko, se jih raje izogibaš.
Za pravo osvoboditev pa je nujno soočiti se z njimi. Res, da je to zelo naporen posel, včasih mukotrpen in dolgotrajen, vendar nujen.

 

Razlike med parom, ki se razide zaradi nepredelanega strahu, in parom, ki spozna, da nista za skupaj, včasih ni. Lahko je 'spoznanje', da nista za skupaj, posledica nepredelanega strahu.
Spoznanje, da nista za skupaj, pa ima lahko tudi druge korenine. 

Tvoje vprašanje, kako odkriti strahove in kako jih premagati, kaj je za to potrebno storiti?
Pogovori, branje knjig, aktivnosti za spoznavanje sebe (skupine, predavanja, tudi obisk terapevta) – vse to ti more koristiti. Svetujem ti, da se stvari res resno lotiš. – To ti od srca želim in te lepo pozdravljam  Anica

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3879-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti