Spoštovani,

pred kratkim sva se razšla s fantom, s katerim sva hodila 3 leta. Dobro sva se razumela vse do takrat, dokler me ni zaprosil za roko. Sprva sem bila tega vesela, potem pa sem postajala vse bolj potrta in žalostna. Vedela sem, da še nisem pripravljena na ta korak. Postalo me je tako strah, da sem trikrat dobila celo astmatični napad in sem morala poiskati zdravniško pomoč. Strah me je postalo, kako bom lahko njegova žena celo življenje, kako bom zmogla vzgajati najine otroke (čeprav si jih zelo želim), strah me je bilo izgubiti svobodo. Fant je bil sicer pripravljen počakati s poroko, ampak jaz sem čutila preveliko breme, zato sem zvezi gladko naredila konec. Sedaj se počutim dobro (nimam več astmatičnih napadov), mi je pa hudo. Povejte mi, ali sem naredila napako, ker nisem sprejela njegove roke in sem ga odslovila?

LP, Bojana

Pozdravljena, Bojana!

Hvala za tvoje pismo. Veš, nisem in ne drznem si biti prerok, da bi ti zmogla povedati ali si storila prav, da si zvezo prekinila ali ne. Za to imam veliko premalo podatkov in končno se za to lahko odločiš le ti sama.

Vsekakor bi bilo vredno premisliti, od kod tvoj strah pred izgubo svobode. Izgleda namreč, kot da bi se v zakonu počutila utesnjeno med štiri stene vajinega doma. A to zakon nikakor ni. Po drugi strani se sprašujem, kaj se ti zdi, da bi se s poroko, zakonom v tvojem življenju najbolj spremenilo, tisto, česar si ne želiš izgubiti, spremeniti.

Glede na tvoje vprašanje, kako boš zmogla biti moževa žena vse življenje, bi me zanimalo, če si sama živela v urejeni družini obeh staršev, kjer ste se dobro razumeli. Večinoma imajo namreč otroci razvezanih staršev strah pred odhodom partnerja. Tudi sama sem se s tem spopadala in verjemi, da te tudi kasneje v zakonu taki strahovi ne zapustijo za vedno. Se pojavijo, takrat se z njimi spopadeš, se zaveš, da živiš lepo zakonsko življenje, da se oba trudita biti kar najboljša partnerja drug drugemu in s tem strahu dokažeš, da nima osnove in naj izgine nadlegovat koga drugega, ki ima manj zaupanja vase in v partnerja. Če pa boš ta strah negovala, se z njim kar naprej 'pogovarjala', negovala vedno bolj razne strahove, dvome itd., bo vedno večji in lahko na koncu prerase tudi v kaj takega, kar ti lahko precej zagreni življenje.

Rešitev je torej v racionalizaciji tvojega strahu, v tvojem odločnem NE, kot se strah pojavi, ter v čim več vlaganja v zaupanje vase, v svoje zmožnosti, ne le sedanje, temveč tudi v bodočih situacijah.

Kar se fanta tiče, bi na tvojem mestu obdržala stik z njim, če si se v vajini zvezi dobro počutila, si si želela biti z njim. Ko se boš namreč sama ob vsakodnevnem delu na sebi, kar sem ti napisala malo prej, začela spreminjati, boš postajala vse bolj samozavestna in boš morda takrat bolj realno gledala in doživljala vajino zvezo. Sama bi si torej pustila odprta vrata tudi glede vajine zveze, seveda, če je tudi fant na to pripravljen.

Sicer pa vedi, da se je tudi na zakon potrebno pripraviti in se tudi po poroki vsak dan sproti učiti biti dober zakonec. Temu so namenjene celoletne šole za zakon, da se soočita z vsemi vajinimi pogledi, strahovi, vprašanji, dvomi in pričakovanji, se o tem pogovorita in ugotovita, ali sta na ta korak pripravljena ali ne. Morda si vzemi sedaj nekaj mesecev časa zase, potem pa, če si boš še želela zveze s fantom, mu predlagaj obiskovanje šole za zakon v večjem kraju.

Želim ti veliko poguma in vztrajnosti,

Andreja Jereb