Andreja Jereb | petek, 13 oktober 2006

24-letna Tinkara opaža, da v primerjavi s svojimi vrstniki živi zelo »nekvalitetno«. Manjka ji volje, polna je jeze in slabih misli, skrhani so odnosi z bližnjimi. Počuti se poraženo, a želi iz tega poraza narediti možnost za zmago. Kako naj torej naredi prve korake v pot navzgor?

Pozdravljeni!

Že kar nekaj časa nimam volje do življenja, sploh ne živim več v realnosti. Ne dosegam povprečnega nivoja kvalitete življenja. Polna sem jeze in slabih misli, pa tudi če se primerjam s svojimi vrstniki, se ne obnašam lepo do svojih bližnjih.

Kako naj popravim vse, če je to sploh možno? Težko se tudi soočim s svojo situacijo, zato si kar naprej izmišljujem svojo idealno podobo, ki ni resnična.

V bistvu bi dodala še to, da me je neznansko strah, ker se zbujam brez tal pod nogami, po drugi strani pa kar nekako uživam v tej svoji bedi. Vem, da se sliši čudno, in če sama pomislim, sploh ne razumem, zakaj je tako. Kot da mi ni mar za svoje življenje. Pa vem, da je to narobe, ker vidim druge, kako se borijo, trudijo, cenijo, ...

Po drugi strani pa, ko se "zbudim" in vidim svoje težave, kar padem v šok in spet živim naprej po starem. Priznam, stvari so mi ušle iz rok in jih nisem sposobna sama spraviti v red. Počutim se poražena – morala bi že imeti dokončano šolo, biti zadovoljna s sabo, imeti dobre odnose z ljudmi, kakšen hobi, načrte za svojo družino, itd. Bojim se videti resnico.

Hvala vam za odgovor,

Tinkara

 

Pozdravljena, Tinkara!

Če bi bila 10 let mlajša, bi bilo tvoje doživljanje predvsem posledica krize pubertete, v kateri se v večji ali manjši meri znajde vsak mladostnik ter potrebuje od nekaj dni do nekaj let časa, da jo prebrodi ter si svoje življenje postavi na trdne temelje, ki jih ne zamajejo občutki in misli, ki se podijo po tebi.
 
Pravzaprav se vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju zastavi vprašanje, čemu sploh živi, kakšen smisel ima njegov obstoj. Počuti se, tako kot sama praviš, brez 'tal pod nogami', brez konkretne opore, vse se mu zdi minljivo in večina stvari to tudi je. Marsikdo je predvsem zaradi napačne vzgoje staršev dobil slabo samopodobo, negativno doživlja sebe, vse kar naredi, se mu ne zdi dovolj dobro, napake ga iztirijo, jezi se na ljudi in situacije, v katere je postavljen, skratka, zelo negativno živi. In seveda je z vsemi temi občutki še manj jasno, kako naj si organizira svojo prihodnost, v kateri študij naj se usmeri, v kateri službi bo srečen, ali naj se poroči, je tega sploh zmožen ali bo vsak od njega pobegnil, pa ne čuti nobene želje po otrocih itd.

Se prepoznaš v gornjih odstavkih, kajne? No, prva tolažba naj ti bo resnično to, da je to povsem normalno, če te le preveč ne zasužnji in ne traja predolgo, toliko dolgo, da začne ovirati tvoje redno in uspešno opravljanje obveznosti ter tistih prostočasnih dejavnosti ter odnosov z ljudmi, ki te osrečujejo.

Malo v tvojem pismu pogrešam prav to: ali študiraš, kako ti gre, kaj počneš v prostem času, s kom se družiš, kje živiš (s starši, v študentskem domu ali že kje na svojem) itd. Česa si si v življenju želela, o čem si pred leti sanjarila, kaj si si želela postati tekom študija, kako ti to uspeva? Si kdaj imela fanta, kakšen je bil vajin odnos, kaj si v tem odnosu spoznala novega o sebi? Kaj si od gimnazije naprej rada počela v prostem času, kaj te je osrečevalo, v čem si se doživljala uspešno? Kateri so tvoji talenti, tvoje dobre osebnostne lastnosti, tvoje prednosti, katere tiste značajske poteze, ki jih sama zelo ceniš pri sebi in ljudeh. So te kdaj drugi ljudje hudo razočarali ali zaradi česa praviš, da se grdo obnašaš do svojih bližnjih? Si zaradi česa jezna nanje, jim kaj očitaš ...
 
Ne, ne verjamem ti, da v svoji bedi uživaš, res pa je, da verjetno trenutno nimaš moči in ideje, kako zlesti ven iz prepada, v katerem se zdi, da se nahajaš. Ponavadi se začne človek pobirati šele takrat, ko pade čisto na dno, na tisto točko, kjer globlje ne gre več in je njegova edina možnost preživetja ter začetek učenja srečnega in uspešnega življenja to, da se obrne navzgor, proti soncu, proti tisočerim rokam svojih najbližjih ter si pusti pomagati. In ker je od življenja v bedi zelo izmučen, je zelo motiviran nekaj storiti zase – in prav to je ključ do uspeha. Vsi ostali se lahko pretrgamo, a če sama ne boš sodelovala, sprejela pomoč in si trdno želela postati bolj tako dekle, kot si sama želiš, smo mi popolnoma nemočni. Lahko se na nas še toliko jeziš in si misliš, da nam je vseeno zate, to ni res. Drži pa, da sami brez tebe ne moremo nič narediti.

Vse se da popraviti, nobena napaka ni nepopravljiva, nobena slabost neodpustljiva. Drži pa, da je bo potrebno s tvoje strani dosti truda, ponižnosti ter vsakodnevnega dela, da določene svoje napake odpraviš, da spremeniš svoj pogled nase, na ljudi, situacije, svet, ter postaneš prav tisto, kar občuduješ pri marsikomu. Verjemi, da to zmoreš in da ti bo uspelo in videla boš, da si zmožna delati čudeže.

Sedaj potrebuješ trenutek odločitve, tisti trenutek, ko se trdno odločiš, da storiš nekaj zase, da zapustiš svoja stara pota in zaživiš drugače. Si pripravljena? Napiši si nekam na velik list, kaj si želiš doseči oziroma česa se želiš odvaditi, opustiti. Ta list ti bo v vsakodnevno pomoč pri doseganju svojega cilja. Potem si boš za en teden naprej in za vsak dan posebej napisala, kaj boš počela. Za dva tedna si vzemi eno svojo slabo lastnost, ki se jo boš trudila opustiti. Vsak večer v mislih prepotuj skozi in dan in se spomni svojih misli, besed, doživljanj, dejanj. Kje ti je že uspelo, kdaj še ne? Prihodnje jutro si zadaj nove naloge, vedno samo po kakšno v enem dnevu, tako da ti jo bo uspelo izpolniti. Vem, da si želiš na hitro doživeti kar največjo preobrazbo, vendar verjemi, da boš samo z uspešnostjo v majhnih korakih prišla daleč. Ko boš začela doživljati svojo uspešnost, se ti bo dvignila motivacija za to delo na sebi, začutila boš, da zmoreš uresničiti, kar si zastaviš, bolj pozitivno boš začela doživljati sebe, hkrati boš tudi vse okoli sebe doživljala bolj pozitivno, hkrati pa boš bolj jasno podobo dobila o svoji prihodnosti. Kot vidiš, je torej to ključ do rešitve tvojih težav. Če se takoj lotiš dela ter boš pri tem vztrajna, potrpežljiva ter dovolj zagnana, boš že čez dva meseca popolnoma drug človek. Boš poskusila in me čez čas obvestila, kako ti gre? Prepričana sem, da ti bo uspelo. Kadar pa se ti bo kaj zalomilo ali ti bo malo zmanjkalo poguma ali energije, pa se oglasi in ti z veseljem zopet ponudim roko pomoči. Bom mislila nate, da ti čim prej uspe in se začneš skupaj z nami veseliti vsakega trenutka življenja,

Andreja Jereb

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 7838-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti