Lep pozdrav!!

Ja ... kako naj začnem? In kje je sploh začetek? In kje konec? Pojma nimam ...

Potrebujem pomoč, ampak tega nihče ne vidi, niti starši. Sedim v svoji sobi, sama ob zvokih depresivne glasbe. Nikogar ni, ki bi se z mano pogovarjal. Moje življenje je prava beda. Nimam lastnega mnenja, nimam ponosa, nimam čustev. Imam črno srce. Moje življenje je navadna laž.

Zaživim le, ko zarežem. Ljudje tega ne razumejo. Kako tudi bodo, saj ne jočejo tako kot jaz, njim tečejo solze, meni pa kri. Zakaj tudi jaz ne morem jokati solz? Še danes se živo spominjam trenutka in silnega olajšanja, ko sem si prvič povzročila telesno bolečino. Stara sem bila 14 let. Kmalu zatem sem se začela rezati. Moje roke so bile vse pogosteje prekrite z ranami in brazgotinami. Zavedala sem se, da jih bodo moji bližnji sčasoma opazili, zato sem iskala druga mesta, predvsem noge in trebuh. Sama sebe sem se prestrašila, ker nisem začutila nobene bolečine. Vse, kar sem čutila, je bilo ugodje. Potreba po rezanju je postala vse večja in kmalu sem imela vselej s seboj kakšno rezilo ali pa črepinje.

Pogosto sem se rezala na stranišču med poukom, sedaj na faksu. Le tako čutim, da obstajam. Bili so trenutki, ko sem to počela iz želje po smrti. Nato pa je preraslo v nekakšno odvisnost.

Niti ne vem več, kolikokrat sem že poskušala nehat, kolikokrat sem si rekla, tokrat je bilo zadnjič. Pa je spet prišel dan, ko sem si rekla, samo en rez, ne, za enega se ne splača, naj jih bo 10, vredu, 17 se sliši najbolj primerno. Ne najdem izhoda iz tega. Čisto vsaka malenkost je dovolj velik vzrok, da se porežem. Nič, kar naredim, ni prav, nič ni dovolj dobro. Prepričana sem, da je to kar počnem sama s seboj, pljunek v morje s tem, kar si zaslužim. V tistem trenutku je olajšanje tako veliko, da se veselim vsakega trenutka, ko bo to olajšanje spet prisotno. Začaran krog. Drugače ne znam, ne zmorem. S krvjo odteče vsa bolečina, ampak tako kot se regenerira kri, tako se regenerira tudi moja bolečina.

Moja maska je postala čedalje debelejša. Tako debela, da niti več ne vem, kdo v resnici sem. Kje sem tista prava jaz in kje se začnejo laži. Kje se začne to moje igranje, brez katerega sploh ne znam več, ki sem ga tako avtomatizirala, da sploh ne vem kakšna sem kadar ne igram. Pa saj se niti ne upam biti jaz, vedno sem tisto, kar drugi pričakujejo da sem. Nikogar  nočem razočarati, nikomur nočem biti v napoto, nikomur nočem morit. Če bi se dalo, bi bila samo v svoji sobi, zaprta, rolete do konca dol, tema, jaz pa v postelji pod odejo. Pokrita čez glavo. Da nihče ne bi vedel ,da obstajam.

Ponoči ne spim ... včasih več dni zapored bedim in ne morem oz. ne upam zaspat. Veliko sem razmišljala, da bi si poskušala dobit uspavalne tablete, ampak si jih enostavno ne upam imeti pri roki, ker si ne zaupam dovolj, da bi jih uporabila samo za spanje. Bojim se, da bi jih  izkoristila za končanje mojega bednega življenja. Zelo veliko premišljujem o tem, da bi si enkrat resnično in dokončno nekaj naredila ... pa tega niti nisem sposobna. Niti tega nisem sposobna naredit, pa čeprav si to tako zelo želim!!!

Se opravičujem da je iz začetnega "le kaj napisat" ratal takšen dolg zmazek ...
Lp!

Zoey

Pozdravljena, Zoey!

Hvala ti za tvoje zaupanje, za pismo, ki se ga skoraj prebira s solzami v očeh. Tisti, ki jih življenje še ni veliko preizkušalo, bi imeli tvoje početje za noro. Sama pa vem, da v sebi neznansko trpiš.

Ljudje smo po naravi nagnjeni k ugodju, k odvračanju bolečine. Ko nas boli glava, hitro vzamemo tableto in se brez bolečin počutimo bolje. Prostovoljno zadajanje bolečin pa spada med samouničevalna dejanja, ko ne zmoreš hude stiske kanalizirati navzven, temveč jo skrivaš v sebi, do te mere, da se počutiš edino srečnega le takrat, ko čutiš bolečino in vidiš kri. Ko se doživljaš, da trpiš. Največkrat se to dogaja ljudem z občutki krivde, manjvrednosti, po hudih travmah ali stresnih situacijah, ki jim niso kos in jih ne zmorejo premagati, mladim, ki prezirajo svoje telo itd.

Sama nisi napisala vzroka, ki te je v najstniških letih prvič napeljal na ta dejanja, za katera sedaj sama priznavaš, da so prerasla v odvisnost, zasvojenost.

Verjamem ti, da zelo trpiš in da verjetno celo dvomiš, da ti bo kdaj uspelo normalno zaživeti. A vedi, da za vsak problem obstaja rešitev, tudi za tvoj, samo dopustiti moraš, da se ti nekdo približa ter ti ponudi svojo roko. Moraš tvegati in zaupati nekomu, za katerega veš, da te bo razumel in ti skušal pomagati. Ponavadi so pri tem prvi starši, če je to nekdo drug, tudi prav. Samo odloči se in stori ta korak, saj je to odločilna bilka, da se nekaj v tvojem življenju premakne.

Sledilo bo takšno ali drugačno iskanje pomoči. Verjetno čutiš, tudi na podlagi dosedanjih poskusov, da sama te zasvojenosti ne boš zmogla premagati. Potrebuješ nekoga, ki je izkušen, te bo resno jemal, te sprejel takšno kot si ter ti skušal kar najbolje pomagati.

In potem bo vse odvisno od tvoje volje, vztrajnosti, potrpežljivosti do sebe ter zavzetosti za delo na sebi. Pot ni lahka, niti ne kratka, je pa tvoja edina rešitev.

Zoey, naredi to zase in verjemi, da obstaja še toliko trenutkov, priložnosti, ki te osrečijo, pa ne le takole zunanje in kratkotrajno ter zahtevajo, da vedno znova počneš nekaj, kar te trenutno zadovolji, temveč obstaja način življenja, ki te osreči celostno, notranje in zunanjih dokazov
za to ne potrebuješ.

Stori to zase, čim prej in vztrajaj v veri, da boš resnično srečno zaživela, ko ti uspe premagati to zasvojenost ter stisko, ki je v tebi. Vedi, da bom mislila nate, v zavedanju, da to zmoreš storiti. Vesela bom, če se nam še oglasiš, javiš, kako napreduješ,

Andreja Jereb