Andreja Jereb | torek, 26 september 2006

Kot v zadnjem času kar nekaj mladih, se tudi Marjan bori z depresijo, pri tem pa bi rad izvedel, kaj se v takem stanju sploh dogaja z njim – torej kateri so vzroki njegove težave, kakšne so njene »teoretične« značilnosti, in seveda tudi, kako se uspešno lotiti boja proti njej.

Lep pozdrav!

Imam težave, ki me že hromijo zelo dolgo časa in sicer lansko leto, nekje januarja, se je začel moj pekel. Začelo se je s hudo utrujenostjo, tako da sem bil kot kak zadrogiranec, nonstop sem samo spal, brez energije… To je trajalo do konca lanskega šolskega leta, nato pa me je začela po malem napadati tesnoba (brez vzroka), ki je prišla do take meje, da nisem spal noč ne dan mesec pa pol. V tem času sem bil že dobesedno čisto na tleh, vrtelo se mi je, razmišljati sploh nisem mogel, bled sem bil kot stena itd., skratka, tako več ni šlo in avgusta sem šel do zdravnika, ta me je poslal seveda do psihiatra, dobil sem seveda antidepresive z diagnozo DEPRESIJA.

Sam sem bil  tedaj laik na tem področju, tako da sem mislil »a tak je to, pol pa že«. In po treh tednih jemanja tablet sem bil še v hujši krizi, vrtelo se še mi je trikrat bolj, skratka vse je šlo na slabše, a sem vseeno vztrajal s tabletami nekje 2 mesca, pa ni bilo nič. V vsem tem času se mi je zelo poslabšala motorična spretnost, skratka postal sem neroden kot nevem kaj, mentalno sem bil na nuli proti prej. In te težave se še vedno prisotne, in sicer: motorična (ne)spretnost (tresejo se mi noge), razmišljanje (kadar bi moral začet kaj razmišljati, mi to nekako ne uspeva in se mi vrti oz. postanem omotičen in utrujen), tesnoba v intervalih (brez vzroka) ali pa zaradi situacije, velikokrat na cesti me zgrabi, problemi s koordinacijo
in orientacijo.

Skratka, star sem 20 let, to so moje opisane težave; prosim, če mi lahko kaj več razložite o tem, kaj sploh je moja težava, skratka čim več.

Hvala za odgovor, Marjan

 

Pozdravljen, Marjan!

Hvala za tvoje pismo in zaupanje. Verjamem ti, da se počutiš že popolnoma poraženega po tolikem času različnih poskusov obvladanja depresivnega stanja, ki te je ujelo v svojo mrežo.

Kaj lahko narediš sam? Če si kaj prebral moje odgovore tvojim vrstnikom nekaj tednov nazaj, bi tisti odgovori veljali tudi zate. Z iskanjem vzrokov za nastanek tega stanja verjetno ne bi prišla daleč. Pri enih je to gensko pogojeno (ti. endogene depresije), v puberteti jih
povzročajo različna nihanja ravni različnih hormonov, ki v tistih letih kar divjajo po možganih in telesu, največkrat pa taka stanja povzročajo različni krizni, stresni dejavniki (npr. smrti, razveze staršev, nesrečne ljubezni, različni neuspehi, porazi, izgube, odvisnosti…). In potem se začne začaran krog, za katerega pravzaprav ne vemo, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Ali neravnovesje nekaterih nevrotransmitorjev v možganih (predvsem serotonina) povzroča take hude motnje razpoloženja in to posledično vpliva na telesno simptomatiko (nespečnost/pretirana zaspanost, neješčost/prenajedanje itd.). Skratka, potem ko je že pretežko s temi simptomi živeti, smo ponavadi prisiljeni poiskati zdravnika in seveda dobimo
napotnico za psihiatra, ki nam najprej postreže z menijem antidepresivov.
Nekatera zdravila so precej prijazna do človeka in imajo precej redke stranske učinke (npr. Prozac, Zoloft…), druga lahko nekaterim ljudem sicer hitreje ali bolje pomagajo, vendar povzročajo tudi kopico stranskih učinkov, tudi take, ki jih sam navajaš. V vsakem primeru moraš jemati ta zdravila vsaj dva meseca, da se vidi učinek. Odvisnosti pa antidepresivi ne
povzročajo, vsaj novejši ne. V nobenem primeru pa zgolj jemanje zdravil ne ozdravi depresivnega stanja. Zdravila so le pripomoček, ki ti toliko skuša zopet vrniti kemično ravnovesje v tvojih možganih, da se malo bolje počutiš in si sploh zmožen kaj resnega narediti s seboj. Prav to – lastna aktivnost – je namreč tisto, kar loči tiste, ki so se ozdravili depresivne motnje, od teh, ki jim to ne uspe. Ponavadi psihiatri to počno preko individualne (pogovori, različne vaje) ali skupinske psihoterapije (ko se v zaprti skupini nekaj sotrpinov pogovarjate o svojih doživljanjih, življenju, soočanju z depresijo, poskusih premagovanja le-te itd).

Glede na to, da se vas je v zadnjem času javilo že kar nekaj s podobnimi, depresivnimi motnjami, razmišljam o ustanovitvi skupine do 7 tvojih vrstnikov, kjer bi se enkrat tedensko dobivali in skušali skupaj čim prej premagati to stanje ter na novo zaživeti. Če si zainteresiran, se najavi in sporočimo, kdaj se dobivamo, prav?

Kaj pa lahko do takrat sam narediš?

-         okoli sebe si ustvari čim bolj pozitivno okolje: temelj tvojega osebnega dela je, da se prisiliš k pozitivnim mislim, pozitivnim pogledom na vsak dan, na življenje, izbiraj si družbo vrstnikov, ki so kot osebe pozitivni, glej oddaje na TV, ki so zabavne, zanimive, spodbudne, ki te spravljajo v dobro voljo, poslušaj glasbo, ki ti dvigne razpoloženje, na internetu išči tiste strani, ki te spodbujajo k dejavnosti, te veselijo, po sobi si nalepi liste s pozitivnimi mislimi, spodbudami, skratka, vse okoli tebe naj te 'bombardira' s pozitivnim,

-         za vsak dan sproti si izdelaj urnik aktivnosti. Naj obsega tako vsakdanje stvari kot npr. obroki, umivanje, preoblačenje, kot tudi vsakodnevne obveznosti, npr. preberem to snov, ponovim to, prepišem tretjo, si skopiram gradivo in tudi delo doma, npr. posesam sobo, pospravim mizo… Naj jih bo na začetku manj in manj zahtevne, vendar se vsak dan potrudi, da vse napisano izpolniš. Teden kasneje si že zastavi več ali bolj obsežne obveznosti. Skratka, vsakodnevno izpolnjevanje obveznosti ti bo dokazalo, da si koristen, da zmoreš, kar ti bo dalo vedno večje veselje,

- sam si nekam napiši čim več strategij reševanja svojega nesrečnega razpoloženja. Kaj misliš, da bi ti pomagalo? Lažje si jih namreč napišeš sam, saj se najbolje poznaš, veš, kaj te veseli, kaj ti pomaga in gotovo si boš napisal dosti bolj konkretno, kot če bi ti jih napisali drugi. Ta list si daj nekam na vidno mesto in ko ti razpoloženje skušaj čim več napisanih
aktivnosti uresničiti. Kadar ti uspe, se nagradi…

Upam, da sem ti razložila, kaj se v tebi dogaja, kako si lahko pomagaš ter ti nakazala konkretne korake. Sedaj je na tebi, da se tega dolgotrajnega in na začetku prav mučnega dela tudi lotiš. Če se bo formirala skupina, ti bo le-ta v občutno pomoč, spodbudo, če pa želiš, se lahko tudi srečava in se lotiva osebnega dela, pri čemer bom sama tvoj spremljevalec, ti pa boš glavni igralec v svojem filmu življenja. V vsakem primeru pa ti želim čim več poguma, energije in vztrajnosti na tej poti,

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 5666-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti