Andreja Jereb | petek, 15 september 2006

17-letna »Vijolica« ugotavlja, da je vse bolj nezadovoljna s seboj. Vse pogosteje se kritično opazuje v ogledalu, strah jo je navezati resnejše stike s fanti, obremenjuje jo ločitev njenih staršev, v njenem vsakdanu se intenzivno menjavajo dobra in slaba obdobja …

Pozdravljeni!

Moj problem je, da nisem zadovoljna s sabo. Preveč pogosto se gledam v ogledalo. Vem, da sem povsem prikupno mlado dekle, ampak v sebi nisem zadovoljna s sabo. Pogosto se tudi preveč obremenjujem s hrano, ki jo jem. Tudi s fanti imam težave. Rada flirtam z njimi, vendar takoj, ko bi lahko bilo kaj več, se ustrašim, nočem nič več. To me grozno mori. Kaj naj  naredim??

Pred letom in pol sta se mami in oči ločila, oči se je odselil. Najprej sem vse skupaj sprejela zelo pozitivno, se vsaj kregala več ne bosta, vendar sem čez čas to začela doživljati vse huje. Jokala sem, bila sem zelo občutljiva, z mami sva se veliko prepirali... Imam super prijateljico, moja mami je vredu, se precej dobro razumeva, imava veliko skupnih stvari, vendar se je zadnje čase zatekla k alternativi, energijam ... kar me moti. Tudi z očijem imam dobre stike. Občasno grem čez vikend k njemu, si vzame čas zame...

Kaj je torej narobe, saj nimam tako slabega življenja, zakaj sem taka? Včasih se mi sploh ne ljubi več živeti. Zdi se mi, da so ljudje okoli mene tako srečni... Čeprav imam slaba in dobra obdobja. Včasih se mi zdi, kako je življenje lepo in se počutim srečno. Trenutno pa imam slabo obdobje. Kako še veš, kdaj je normalno, ko si nezadovoljen s sabo in kdaj rabiš spremembo? Ne vem. Hvala za nasvete.

Vijolica


Pozdravljena, Vijolica!

To, kar doživljaš, spada v kar normalno vrsto odraščanja, v kar je všteto tudi nekaj osebnostnih kriz, ki jo trenutno doživljaš. To ni nič tragičnega. Še več, je zelo potrebno, če želiš iz prikupne deklice odrasti v zrelo dekle. Moraš pustiti za seboj, kar je otroškega, navidezne ideale, ter se naučiti bolj realnega pogleda nase, na starše, svet in življenje na sploh. Kot vidiš, te vsakodnevni izzivi učijo sprejemanja odgovornosti, pozitivnega
doživljanja in gledanja na življenje ter samostojnega prevzemanja toka življenja v lastne roke. Vedno glej na vsakodnevne preizkušnje kot na priložnost, da se česa novega naučiš, kot novo šanso, da rasteš, postajaš vedno bolj srečno in zrelo dekle.

Kot prvi problem navajaš tipično začetno težavo pri motnjah hranjenja, to je, popolnoma nerealno doživljanje lastnega telesa. Če bi vprašala sicer izjemno suho vrstnico, ki trpi za bulimijo ali anoreksijo, kakšno postavo ima, bi ti rekla, da je debela ter pokazala kar nekaj zelo obilnih delov svojega telesa, čeprav bi bila v resnici sama kost in koža. Gre torej za
nerealno doživljanje lastnega telesa. Sama praviš, da se zavedaš, da si luštna, veš, da se preveč obremenjuješ s hrano ter lastnim videzom in to je najboljša odskočna deska za nadaljevanje. Trudi se za zdravo prehranjevanje (čim več sadja, zelenjave, žit in mlečnih izdelkov, malo manj mesa, rib, čim bolj pa se odreci sladkarijam ter mastnim jedem), jej večkrat po malo, raje se hrani doma kot v menzah, skrbi za dovolj gibanja, pojdi vsak dan na
krajši sprehod v naravo, privošči tudi sebi trenutke tišine, ki ti bodo pomagali odgovoriti na marsikatero tvoje vprašanje.

Kar se fantov tiče. Od staršev si doživela izkušnjo, da ljubezen, odnos ni nekaj trajnega. Strah te je navezati tesnejše odnose, strah te je nekomu popolnoma zaupati, saj se preveč bojiš, da se kasneje veza konča. Popolnoma upravičen strah, vendar, ko boš srečala pravega fanta verjemi, da mu boš zmogla zaupati ter aktivno krojiti vajin odnos. Sedaj pa si v obdobju
spoznavanja fantov, predvsem njihove drugačnosti v doživljanju, delovanju, pogledih na življenje in nase itd. Ne vznemirjaj se torej, če se trenutno še ne čutiš zrelo za to, da bi s kom hodila. Pusti si čas, do takrat pa imaš lahko z več fanti prijateljske odnose.

Izkušnja ločitve staršev je vedno boleča. Res, da izgleda v več primerih kot odrešitev. Pa vendar sama opažaš, da se tako z očetom kot mamo dobro razumeš. Sedaj si v obdobju, ko počasi zapuščaš objemajoče roke svojih staršev, saj se moraš počasi učiti samostojnosti, ki ti bo omogočila kasnejše srečno življenje v lastni družini, ki si jo boš ustvarila. Obdrži pa starše kot svojo oporo, kot tiste, ki ti bodo vedno stali ob strani, ti dajali najboljše nasvete (čeprav se vedno z njimi ne boš strinjala) ter ti želeli najboljše.

Predlagam ti, da si v svojem prostem času najdeš nek hobi, ki te veseli in ki bi ti dajal občutek sreče, koristnosti. Razmisli o kakšnem športu, morda kakšni ustvarjalni dejavnosti, ali pa prostovoljnem delu, ki je že mnogim mladim bil odskočna deska za bolj pozitivno doživljanje sebe in življenja. Odločitev je seveda tvoja. Vsekakor bo zate dobro, da ne boš preveč sama, da kar naprej ne tuhtaš. Odzivaj se na vsakodnevne izzive, ki ti jih prinaša šola, odnosi z vrstniki, starši ter išči načine življenja, ki te bodo osrečevali ter zagotavljali, da si res krasno dekle.

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3591-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti