Pozdravljeni. Sem 40-letna mamica dveh hčerk, ene osnovnošolke, druga je že končala šolanje. Čeprav sta pridni, sem zelo nesrečna zaradi družinskega življenja. Mož mi kljub temu, da ima dobro plačo, ne daje denarja, jaz pa delam honorarno, zato je moj zaslužek skromen. Živiva kot tujca, spiva vsak posebej. Pogovarjava se skoraj nič ne. Sprožila sem že postopek za ločitev, pa sem popustila, ker sem mislila, da bo bolje. Tavam v labirintu in ne najdem izhoda. Zato Vas prosim za nasvet. Hvala lepa. N.

Zelo lahko si predstavljam, da je življenje v družini, ki ste ga opisali, čeprav samo s par stavki, za vas zelo mučno in vas postavlja v situacijo, ko ne veste, ne kod ne kam.
Pravite, da ste razmišljali tudi o ločitvi, pa ste si premislili, ker se tolažite, da bo morda bolje.

Prva stvar, ki  se mi jo zdi potrebno povedati na tem mestu, je, da se stvari same od sebe ne urejajo, oziroma se ne spremenijo na bolje, če za to nič ne naredimo.  V skupnem življenju niso redke situacije, ko zakonca prideta do položaja, ki ga opisujete vi. To je zelo resna kriza odnosa med partnerjema in more uničiti družinsko življenje, če ostanemo križem rok.

Ne bom se zadrževala ob razmišljanju, kaj vaju je pripeljalo v opisano stanje, čeprav to ni nepomembno. Povedala bom le nekaj idej za to, kaj lahko vi storite.

Še prej pa nekaj razmislekov:

Kaj se dogaja z vašim možem?
Kako on doživlja nastalo situacijo?
Kaj je njega pripeljalo, da se  obnaša tako kot opisujete (to verjetno ne traja že od začetka vaše zveze)?
Kako si on pomaga, da zdrži stanje, ki je mučno za vse?
Kaj njega  zadovoljuje, da vztraja v položaju, v katerem je?
Kaj vi veste o vsem tem oziroma  kakšne so vaše domneve v zvezi s postavljenimi vprašanji?
Ste že kdaj poskušali začeti pogovor, kjer bi vprašali njega, kako je njemu,
- kjer bi povedali, kako je vam (brez očitkov  in zmerjanj)?
- ko bi povedali, kaj si želite od njega?

Kar zadeva vaše ravnaje, je ena prvih stvari seveda to, da skušate možu sporočiti, kako vi doživljate stvari in kaj si želite. To ni vedno enostavno, ker  smo v takih situacijah navajeni predvsem drugemu očitati, kaj dela narobe. Veliko bolje in bolj smiselno je, da povemo, kaj se dogaja  z nami.
Druga stvar, ki je prav tako važna, pa je, da pogledamo, kako si lahko sami ustvarimo pogoje, situacije, ob katerih smo sami zadovoljni. – V vaši situaciji si predstavljam, da vam življenje z otroki lahko predstavlja velik vir zadovoljstva.
S honorarnim delom ste poskušali postati vsaj delno ekonomsko samostojni, kar je v dani situaciji gotovo tudi važno.
Razmislite, kaj je še tisto, kar bi vam moglo olajšati življenje oziroma vas zadovoljevati?

Mislim, da bi vam moglo koristiti tudi, če bi se o svojih problemih lahko pogovorili z nekom tretjim. To je lahko prijateljska zaupna oseba ali strokovni svetovalec. Najbolj idealno bi seveda bilo, če bi se takega pogovora lahko udeležila oba.

Želim vam, da bi rešili svoj položaj kolikor mogoče zadovoljivo, in vas lepo pozdravljam,

                   Anica Uranjek