Pozdravljeni...

Že odkar vem zase, sem prepričan, da bog ne obstaja, da je bil "bog",  katerega pozna katoliška ali katera koli druga cerkev, izmišljen (v vsaki kulturi je drugačen, nikjer popolnoma enak). V Jezusa kot zgodovinsko osebnost ne dvomim, dvomim pa o raznih čudodelstvih, ki bi jih naj izvajal (morda je izkoriščal bolezen: hipohonderstvo ipd..), njegovi učenci so to verjetno, kot dobri podjetniki, pridoma izkoristili, kasneje se je oblikovala skupnost teh in nastala je cerkev kot organizacija (splošno se ve, čeprav se ne more dokazati, da ta organizacija deluje kot mafija, na čelu s papežem kot botrom … vsaj takšno moč imajo). Pri tem je najbolj zanimivo to, da so bili ljudje, predvsem v srednjem veku, trpinčeni s strani cerkve, predvsem zaradi razgledanosti in odkritij, ki so spodkopavale trditve glavnih cerkvenih mož; če bi bilo kaj "božje pravice", bi se moralo cerkev (s tem mislim vse "božje poslanike") kaznovati in po pravem naj ne bi nikoli prišli v nebesa. Potem so tu še odpustki, ki so polnili izpraznjene blagajne in podobne greške (raje ne rečem svinjarije). Veliko nečednosti se godi v imenu boga, posilstva, pedofilija, vojne, umori,...

Upam, da Vas nisem s tem besedilom kakorkoli užalil, vendar rad bi izpostavil dejstva, ki me odvračajo od verovanja, vsa ta grozodejstva, kopičenje denarja, izkoriščanje verujočih, vsega tega ne morem razumeti in s tem Vas, ki posredno stojite za tem in zagovarjate načela cerkve, ki jih nekateri tako pridoma zlorabljajo, verjamem da tudi vi niste brez greha...nihče ni.

Nekoč sem imel pošteno debato s kolegom, on močno veren, jaz neveren in velik nasprotnik cerkve, kljub vsem dejstvom je vseeno goreče zagovarjal cerkev in zaradi takih, ki iščejo upanje, se mi gabi pohlep cerkve in laži, ki jih še vedno širi in z njimi slepi dobre ljudi...kakorkoli, zdaj sprašujem še Vas, kot predstavnika cerkve, kako naj najdem boga, kljub temu, da se zavedam vsega, kar sem zgoraj naštel.

Lep pozdrav!

Anonimnež

Hvala ti za iskrenost. Iskreno mi je žal, da te napake, storjene v dolgi zgodovini Cerkve in naše mnogokrat nedosledno življenje evangelija in njegove največje zapovedi ljubezni do Boga, do bližnjega in do samega sebe odvračajo od iskanja Njega, ki je tvoj stvarnik, tvoj Oče. Upam tudi, da boš nekoč lahko spremenil svoje prepričanje in si vsaj dovolil možnost, da Bog obstaja, da obstaja Nekdo, ki je namreč svet (to je nas) tako vzljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina – Jezusa Kristusa, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel večno življenje. Morda so ti moje besede nerazumljive, želim pa ti povedati, da na začetku našega verovanja v Boga ni neka etična odločitev ali velika ideja (krščanstvo ni ideologija ali neka življenjska filozofija), ampak srečanje z nekim dogod¬kom, z neko Osebo, ki daje našemu
življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. Ko sem v letih moje nevere (bil sem krščen in krščansko vzgojen, vendar nisem veroval) spoznal in izkusil božjo ljubezen, se je moje življenje spremenilo in verovati v Boga ni bilo več neko nesmiselno dejanje, ampak živ odnos do Njega, ki me brezpogojno ljubi in sprejema ter je stalno navzoč v mojem
življenju. Daleč sem sicer še od popolnosti, h kateri me vabi Bog, vendar sem na poti k temu, da mu postanem vedno bolj podoben v svojem ravnanju in življenju, da bi tudi sam živel, pa ne zaradi sebe ampak zaradi drugih in razdal svoje življenje drugim, tako kot je Kristus dal svoje življenje za svoje brate in sestre (in to smo mi vsi). Želim, da ne odnehaš z iskanjem
Boga, ker po tej poti boš tudi odkril svoje resnično bistvo (to je, da si Njegova podoba) in našel pravo srečo v življenju. Tvoja želja po Bogu te bo tudi pripeljala do Njega.

p. Tomaž Mikuš