Andreja Jereb | petek, 18 avgust 2006

Zaskrbljena mama prosi za nasvet, kako najti rešitev v situaciji, v kakršni se je znašla njena hči. Že leta boleha za depresijo, poskusili sta vse mogoče, vendar je stanje še vedno zelo težko. Kje je pot do resničnega ozdravljenja?

Na začetku vas lepo pozdravljam. Imam hčerko, ki že 4. leto boleha za depresijo. Začelo se je v srednji šoli. Pred tem ni imela nikoli težav, čeprav je bila vedno drugačna od ostalih, ne po zunanjosti, temveč po mišljenju. Vedno je bila zelo radovedna. Kupovala sem knjige, leksikone, od vesolja do človeškega telesa. Bila je senzibilna, srčna in zelo pridna. Nikoli ni ugovarjala in kar je bilo meni všeč je bilo njej. Vedno sem ji bila vzor in želela si je, da bo takšna kot njena mami. Vedno sva se pogovarjali o vsem, a na skrivaj sem se bala, da bo morda imela kasneje težave, ker je bila tako srčno dobra in zelo pošten otrok.

Težave so se začele, ker so jo sošolci na veliki zafrkavali, sploh zato, ker je tedaj začela odraščati  v žensko. Zelo se je razvila v kratkem času in zelo je bila ponosna nase in od vsepovsod je dobivala komplimente. Sošolci niso bili prijazni in so jo verbalno zlorabljali,  sošolke pa smejale. Povedala mi je, jaz sem šla v šolo. Bili so opozorjeni in obljubili so, da ne bodo več. Pa se je nadaljevalo, ko pa je dobila še prakso, se je čisto zmedla in še tukaj dobila žaljivke. Ni več želela v šolo, jokala je in iz vesele deklice postala odsotna, žalostna oseba. Obe sva mislili, da bo bolje po izpisu iz šole, a sva se zmotili. Pustilo je posledice, ki se vlečejo že 4. leto. Pri psihologu je dobila je antidepresive. Nič bolje, šli sva do psihiatra. Zdravljenje v Lj. kliniki za mentalno zdravje. Menjava antidepresivov in terapija. Bolečine v glavi, vratu, očeh niso izginile. Trdi, da jo bolijo možgani, da pa si je bolečine povzročila sama, ker se je toliko ubadala sama s seboj, cele dneve imela strahove in mislila, da vsi vidijo, da je čudna. Ker ji antidepresivi niso pomagali, jih že več kot pol leta ne jemlje več, z njo pa je enako slabo. Pravi, da ji ni pomoči in še vedno ne more pozabiti preteklosti, bolečine pa ne zginejo. Verjemite mi, da sem poskusila že vse … od akupresure, akupunkture, masaž in alternativnih zdravilcev.

Še zdaleč nisem napisala vsega, vendar vem da rabi pomoč, ker bolečine ne bodo izginile, dokler se ne bo nehala trpinčiti s preteklostjo. Za nasvet že v naprej hvala.

zaskrbljena mama

 

Pozdravljena, zaskrbljena mama!

Hvala za vaše zaupanje! Ni lahko staršu, ki ima otroka zagotovo najraje in mu želi vedno le vse najboljše, spremljati trpljenje svojega otroka. In prav v to ste sami že nekaj let vpeti. Kje je možen izhod iz te situacije?

Očitno je vaša hči precej občutljiva, kar bi se dalo deloma preprečiti s točno v to usmerjeno vzgojo, za kar je sedaj že prepozno. Meni je zelo sumljiv otrok, ki je v svojih letih odraščanja in pridobivanja lastne osebnosti zelo priden, nikoli ne ugovarja, ima svojega starša za najvišji
vzor in si mu želi biti kar najbolj podoben. To je značilno za predpubertetno obdobje, v obdobju pubertete pa starši začno izgubljati to funkcijo in na njihovo mesto pridejo otrokovi vrstniki. Začno se nasprotovanja staršem (in drugim avtoritetam) na vseh področjih in življenje v družini postane kar precej težje. Staršem ni več jasno, kam so se izgubile njihove prej tako pridne hčere (mimogrede vam predlagam, da si preberete knjigo avtorice Mary Phiper Sodobna Ofelija). Ne poznam vašega načina življenja ali je bila hči pretirano navezana na vas ali je bolj šibka osebnost, ki se pravzaprav nikoli ni poskušala postaviti na svoje noge. To, kar opisujete, da se je začelo dogajati v srednji šoli in je tako drastično spremenilo njeno življenje, vsekakor ni normalna reakcija zdrave srednješolke na zbadanje s strani vrstnikov.

Verjetno se strinjate, da gre kar dosti mladostnikov čez tako ali drugačno šikaniranje s strani vrstnikov, a zelo redki reagirajo tako ekstremno kot vaša hči. Vem, da so tudi mene nekaj razredov v osemletki in kasneje vso srednjo šolo mnogi vrstniki zelo zafrkavali, ker sem zaradi precej prebolenih stresov in travm v otroštvu veliko hitreje odraščala in dozorela
kot moji vrstniki in me zato nikoli niso zanimale njihove lahke igrice, pa razne oblike kvazi zabave v diskotekah, nikoli me ni premamil ne alkohol, ne cigarete, ne oblačenje po zadnji modi, nenehno izzivanje nasprotnega spola itd. Prav zato sem bila ena od največjih tarč zbadanja vrstnikov na šoli, vendar me to ni prizadelo, saj sem trenirala kar nekaj športov, tekmovala in bila uspešna praktično v vsem, česar sem se lotila in to je bilo tisto, kar je utrjevalo mojo samozavest ter pozitivno podobo o meni. Ko sem večkrat povedala mami, da me predvsem sošolci zelo zafrkavajo, mi je samo rekla, da je to za naša leta značilno in naj razvijem tak odnos do njih, da me njihova dejanja ne bodo prizadela. Ubogala sem jo in tako mi je bilo vsa tista leta dosti lažje preživeti, čeprav priznam, da sem se tudi sama dosti prejokala, ker sem se počutila tako drugačno od drugih in prav nič lahko ni bilo biti tarča posmeha. A na ta način mi je uspelo, da sem obvarovala svojo osebnost pred napadi vrstnikov.

Za nazaj seveda ne vi ne vaša hči ne morete spremeniti ničesar, lahko pa bistveno vplivate na njeno prihodnost. Najprej vam predlagam, da začenjate hčeri vedno bolj prepuščati, da se sama nauči zavzemati zase, se naučiti konstruktivnih načinov spopadanja s kritikami, ne glede na to, od kod prihajajo, od vas, pomembnih avtoritet ali njenih vrstnikov. To je dolgoročno zanjo zagotovo edina rešitev, drugo vprašanje pa je, kako do tega priti sedaj, ko je že leta vpeta kot v pajkovo mrežo raznih somatskih težav. Če ste videli, da niste z zdravili, alternativnimi prijemi in sedaj pogovori nikamor prišli, se je za zamisliti, kaj bi veljalo naslednje poskusiti. Bojim se, da ne bo uspešno nič, dokler se hči ne ODLOČI, da želi popolnoma prekiniti z nenehnim negovanjem preteklosti ter vseh negativnih občutij, ki jih je takrat doživljala. Od začetka je zelo težko samega sebe nenehno opominjati k pozitivnemu pogledu, doživljanju itd., a samo ob največji vztrajnosti je to zelo uspešna metoda, ki zares trajno ozdravlja. Tudi vi se morate odločiti, da ne boste več bergla svoji hčeri, ampak da ji dovolite odrasti in se sami spoprijeti z lastnimi težavami. Že kar nekaj časa se vrti v začaranem krogu in le ona sama ga lahko prekine, vsi ostali smo ji lahko samo v pomoč, lahko jo na tej poti spremljamo, jo opogumljamo, ne moremo pa narediti prav nobenega koraka namesto nje in tudi prav je tako. Vaša hči je v tem času odrasla, pa vendar je na nekem področju ostala na stopnji majhnega otroka, ki se ves jezen, užaljen, prizadet, razočaran, umika sam vase, ker se počuti od vrstnikov tako ogroženega. Tako živeti ji je izredno težko, stresno, verjamem, da večkrat doživlja brezup, se umika, utaplja v solzah. Ponavadi začne človek sam iskati rešitev in je pripravljen res vse narediti, da bi jo dosegel šele, ko pade čisto na dno in vidi, da ni nobenega izhoda več, da je vse že poskusil, pa ni učinkovalo ter, da tudi ni osebe na tem svetu, ki mu lahko pomaga.

Vaša hči trenutno potrebuje neko redno obveznost, odgovornost, nekaj, kar bi ji dalo energijo in hkrati motivacijo za spremembo načina življenja. Ne vem, kako je z njeno šolo, jo je dokončala, maturirala, kakšni so njeni plani za naprej, ne vem, katere hobije je imela in kaj jo je zanimalo. Vsekakor bi se morala posvetiti prav temu, kar bi ji pomagalo, da bi se nehala vrteti v sami sebi in se obrniti k bolj konstruktivni prihodnosti. Vesela bi bila, če bi se dekle samo oglasilo, mi povedalo (napisalo) svoje doživljanje, kako se počuti, kaj si želi narediti itd. Predlagala bi ji konkreten dnevni plan dela, najprej enostavnih, majhnih stvari, kasneje zahtevnejših, tudi skrb zase bi v roku nekaj mesecev morala prevzeti sama (vsaj vso gospodinjstvo zase), načrtovali bi, kako bo dokončala šolanje, če ga še ni, kako se bo
zaposlila, se osamosvojila itd. To je tisto, kar je njeni starosti primerno in jo bo osvobodilo depresivnega stanja.

Če je pripravljena ta korak storiti, sem ji z veseljem pripravljena pomagati, vendar želim, da se za to sama odloči, sama napiše to željo.

Držim pesti, da bi ta korak zmogla in se odločila za življenje, kot si ga zasluži,

Andreja Jereb

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 5222-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti