Še iz otroških mi odmeva predstava o običajnem sobotnem dnevu. Dopoldne čiščenje in pospravljanje hiše. Popoldne še zadnji popravki in mirna priprava na nedeljo. Včasih (nisem prepričan, če še) je na nedeljo spomnil tudi zvon v cerkvenem zvoniku, ki se je vsako soboto oglasil ob štirih popoldne. Kakšna pa je bila moja sobota 5.avgusta 2006?

Primerna mojemu tedenskemu utripu. Privoščil sem si malo daljši spanec, ker sem bil res pošteno zaspan. Po zajtrku sem se takoj lotil dela, ki sem ga zaključil ob šestih popoldne. Nato so sledile priprave za morje. Prtljage se je nabralo za dva kovčka. Pa pravijo, da imajo ženske vedno veliko prtljage!? S seboj bom letos vzel veliko rekvizitov, knjig, CD-jev ipd. (Če te mika se nam lahko za kakšen dan pridružiš na plaži.) Srčno upam, da bo sonce obsijalo naše dogodivščine. Vsekakor bomo vsaj nekaj utrinkov delili tudi s prijatelji mladi.net. Ob enajstih zvečer sem zaključil s pripravami in odšel v posteljo. Pred spanjem sem še odprl Sveto pismo, poskušal sem moliti, a me je spanec prehitro premamil. Zaspal sem z mislijo na naslednji dan.

Sobotni dan je v meni pustil zelo majhno, a pomembno sled. Hvaležnost za vse, kar lahko počnem.  Velikokrat razmišljam o priliki o talentih. Če bi človek investiral vse svoje darove z veseljem in s pripravljenostjo za dobro bi verjetno živeli srečneje. Osebno se mi večkrat dogaja in  zdi se mi, da nisem edini, je nesprejemanje naporov, ki jih s seboj prinaša aktivno življenje. Porajajo se dvomi, zakaj bi se trudil, zakaj bi vztrajal, zakaj bi se trudil za druge, zakaj bi delal za srečo, ki jo ne okusim takoj. Zdi se mi, da je vse to lažje sprejeti, ko sa zaveš, da nekatere stvari pač trdno stojijo na svojih nogah in ni vse tako relativno. Absolutno, ki izhaja iz našega prepričanja, da Bog je, se potrjuje v mnogih smereh, ki pa jih je včasih težko sprejeti. Ko vem, da me udejanjenje svojih talenotv, delo tudi za srečo drugih, potrpežljivost in vztrajnost ter še tisoč drugih stvari osrečuje, lažje rastem in živim v polnosti. Večkrat imam občutek, da nismo prepričani v nobeno resnico, da dvomimo prav o vsem. Učijo nas, da je treba vse preveriti,vsako stvar desetkrat obrnit na glavo. Je že res, da ne smemo biti naivni, a zavedati se moramo, da so resnice, ki držijo in na katerih je mogoče graditi tudi tako veliko stvar kot je naše življenje. Tako je moje mnenje in taka je bila moje sobota. Oboje je resnično in o tem ni dvoma.