Smo ljudje na svetu res zato, da večina časa aktivno vrtimo svet? Le kdaj bomo lahko poslušali, kako jadramo po vesolju in prisluškovali kam odnaša semena naših plodov? Moramo res čakati na častitljivo starost?

Danes je bil eden tistih dni, ko bi se na koncu dneva rad samo zvrnil v posteljo, zaprl oči in se prepustil božanju toplih misli. Vsaj pri meni se je začelo ob sedmi uri zjutraj, nato pa sem ves dan skakljal od računalnika do delavnice. Zvečer sem se odpravil še na eno prireditev ob 100 obletnici gasilskega društva, kjer smo nastopali z vokalno skupino Rožmarin. Fajn deklice z enim utrujenim vodjo. Se mi zdi, da nam je nastop kar uspel, glede na število vaj je bilo super. 

Spomin je danes zabeležil bolj malo misli, ki so se mi porajale čez dan. Pravzaprav se spomnim le enega prizora, ki mi je zbudil željo po tistem močnem čustvu, ki mu običajno rečemo ljubezen, mogoče zaljubljenost. Šel sem k starim staršem, kjer sem zakuril peč. Saj veste, kako to gre? Najprej z velikim plamenom zagori papir, ki kakor hitro vzplamti tudi hitro ugasne. Nato nekaj časa vse le tiho tli, ko se končno vžgejo drva, ki dosežejo še večji plamen. Plamen, ki greje in traja ... Kot zaljubljenost in ljubezen. Včasih drva nočejo in nočejo zagoreti. Je po tem bolje, da tudi papir ne zagori? Poletje je tukaj in prepričan sem, da si vsakdo včasih zaželi poletne romance.Nekoč smo s prijatelji govorili prav o tej tematiki. Zanimivo je bilo spoznanje, da nežnejši spol v glavnem ne odobrava tovrstnih izkušenj, fantje pa smo zaradi njihovega ostrega nasprotovanja bili v dilemi, čeprav .... Zdi se mi, da fantje veliko hitreje verjamemo, da papir, ki zagori lahko zaneti drva, ki bi gorela brez konca. Smo naivni ali bolj zaupljivi? Vsekakor je misel na poletno romanco topla misel s katero bom danes zaspal.