Andreja Jereb | četrtek, 03 avgust 2006

Tokratno pismo psihologinji je klic na pomoč po dolgoletnem prenašanju psihičnega in včasih tudi fizičnega nasilja v družini. Otroci zdaj počasi gradijo lastne družine, mama pa ostaja predmet manipuliranja nasilnega moža. Kaj lahko (zdaj že odrasli) otroci storijo za rešitev iz teh okov družinskega pekla?

Pozdravljeni!

Moja mama že 29 let prenaša psihično in včasih tudi fizično nasilje. Kot otroci smo jokali z njo, se tudi tepli zanjo, vendar je bil učinek ravno obraten. Moj biološki oče jo je vedno znova maltretiral, ona pa je na koncu stopila na njegovo stran in začela odrivati od sebe tudi nas otroke. Danes ni sposobna pokazati nobenih čustev, če jo želim objeti, otrdi, ne spomnim se, kdaj mi je ali sem ji nazadnje voščila za rojstni dan s poljubčki.

Njen mož pa jo še vedno muči; posredno tudi nas, prej pa tudi njene (sedaj že pokojne) starše. Očita ji, jo zmerja, žali, preklinja, ona je tiho. Če skušam posredovati, dobim pod nos očitek, da se nimam kaj vmešavati v njun zakon. (To ni moja mama, temveč njegova žena!)

Diagnoza očetove sestre je bila shizofrenija (poleg alkoholizma). Domnevam, da bi to (v zadnjem času oba dejavnika) lahko pripisali tudi njemu: kadar je sam, se "pogovarja z nekom" – ga ogovarja, mu odgovarja, ga zmerja ... – četudi ni nikogar poleg njega v prostoru. Zatem se ponavadi znese nad mamo. Med prepirom smo vse, le ljudje ne (moj najnovejši vzdevek, poleg vseh ostalih, je "satan"). Na koncu se stvar izteče v potlačitev vseh občutij, ki jih imamo ljudje okrog njega, on pa je zopet ves prijazen, priliznjen, in začuden nad tem, zakaj se ljudje
okrog njega nočejo pogovarjati z njim. Potem je kak mesec vse OK, nakar se stvar ponovi, itd. Že vseh mojih 28 let.

Ta trenutek sem povsem prekinila stike z njim in mamo. Nje nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi ga zapustila, da bi šla v varno hišo ali karkoli drugega. Noče niti slišati o tem, da ima(ta) probleme; karkoli rečem čez njega, sem jaz tista grda, tista, ki narobe razmišljam. Hkrati pa se še boji, da si ne bi kaj naredil (grozi ji, da bo naredil samomor, če bi ga zapustila). Prvi brat je odšel od doma in se občasno vrača, drugi je ostal doma, vendar mu ne smem postaviti niti vprašanja, če je doma vse v redu, kaj šele, da bi mi sam povedal, kaj se dogaja. Mene pa vsa zadeva boli. Rada bi pomagala svoji mami, pa ji ne znam. Po drugi strani pa se je sedaj začela vtikati še tašča, ki ji ni všeč, da sem prekinila vse stike z domačimi (razloga za to ne pozna, kajti za vzrok te prekinitve stikov nisem povedala nikomur, razen možu). Tašča sedaj pritiska, naj jih kaj pokličem, da ne morem kar tako zaključiti, da bodo oni krivi za to, da ne grem tja, da bodo oni šli na obisk. Ne vem, kaj naj jim rečem. Ali naj jim povem, kaj vse se je dogajalo? Vem, da bi bilo najbolj pošteno do njih, vendar se bojim, kakšna bo reakcija.

Kako naj odreagiram, da bo prav? Kako naj pripravim mamo, da bo končno slišala, kaj ji ljudje govorijo (tudi njene sodelavke so jo že prepričevale, naj ga zapusti)?! Njen odgovor na koncu je, da si želi, da bi končno že umrla, potem bi imela mir. Kako naj jo prepričam v to, da je očetova grožnja s samomorom izrečena zato, da jo ima pod kontrolo, da lahko z njo še naprej manipulira? Kaj naj storim?

Hvala za odgovor.


Pozdravljena!

Hvala ti za vso bolečino in nemoč, ki si nam jo zaupala s svojim pismom. Šla si čez pekel družinskih odnosov, za katerega si potiho upala, da ga bo konec z odhodom otrok in čim večjo prekinitvijo stikov s starši. Vendar temu ni tako in ta agonija tvojih staršev se še kar vleče.

To, kar ti je povedalo že dosti teh, ki si se jim zaupala in jih prosila za pomoč, zares drži: otroci ne morete reševati težav svojih staršev. Vse, kar se da narediti je, da se taki otroci najhitreje, kar je možno, iz tega družinskega pekla odselijo, si vzamejo dovolj časa, da se sami umirijo, kolikor morejo uredijo s preteklostjo, ter se pripravijo na to, da si sami ustvarijo družino, kjer bodo končno srečni in zaživeli taki, kot so.

Če se mama noče odseliti od svojega moža, se pač ne bo, četudi verjetno tudi sama ve, da je to najbolje. Verjetno jo je strah njegovega nasilja, maščevanja, strah, da se morda ne znese le nanjo, ampak tudi na vas otroke itd. Dvomim, da sama ni toliko razsodna, da ne bi vedela, da mož z njo samo manipulira z grožnjo po samomoru, saj sam ve, da je tako nebogljen in
odvisen od nekoga, na kogar se mora spravljati, da brez te tarče preprosto ne more več živeti.

Ali ima napade shizofrenije, tako kot njegova sestra, lahko midve samo ugibava, saj poznava premalo dejstev, ki bi to domnevo potrdili ali ovrgli. To bi mogel storiti le specialist, h kateremu pa dvomim, da boš kdaj takega človeka spravila, saj je vendar prepričan, da je on čisto v redu, vsi ostali pa ste čudni z vsemi nadimki, ki vam jih daje.

Tisto, kar lahko sama storiš za tvoje kar najboljše funkcioniranje v lastni družini, ki je pogojeno s tvojo samopodobo, samozavestjo itd. je to, za kar si se pravilno odločila: prekinitev stika s starši. Že tako verjamem, da imaš ogromno dela s seboj, svojim doživljanjem in funkcioniranjem v svoji družini, saj so v tebi trdno zasidrani vzorci iz tvojega življenja z mamo in očetom. Vseeno se mi zdi tudi za tvoj odnos z možem in tvojo družino prehudo breme tvoje matične družine. Živite kar najbolj povezano, čim več se pogovarjajta z možem, skratka, ustvari si srečno družino, po kateri si toliko hrepenela.

Tašči nisi dolžna nič razlagati odnosov iz svoje družine, lahko ji tudi na vljuden način poveš, naj se v vaju z možem ter vajine odnose s starši ne vtika, saj je končno to nekaj, ki je vajina domena. Vajini starši so vama v vajinem življenju lahko v pomoč z nasveti ali konkretno pomočjo, ne morejo in ne smejo pa več kaj bolj konkretno od vaju zahtevati, sicer to že diši po pretiranemu vtikanju v vaju ali celo manipuliranju.

Vem, da je najtežje prebrati in sprejeti, da ne moreš biti rešitelj svojih staršev, a druge možnosti zares ni, sicer si boš uničila lastno življenje. In glede na to, da si že poročena, je tvoja prva prioriteta sedaj družina, ki si si jo ustvarila. Skratka, mož naj ti bo zavetje v tvoji stiski, zaupaj mu, pogovorita se, potem pa kar največ svojih prizadevanj in moči usmeri v
izgradnjo toplega, srečnega doma, po katerem si toliko hrepenela. To je največ, kar lahko storiš, da se družinski pekel, ki si ga preživljala, ne nadaljuje še v tvojo lastno družino, sicer bo zagotovo razdrl tudi to. Moraš skratka skrbeti za ohranitev svoje osebnosti ter zdravja svoje družine.

Oster rez s starši in nenehno prizadevanje za vajine iskrene in zaupne odnose z možem je edina garancija dolgoročnega uspeha. Sicer se bo tragedija vrtela naprej. Seveda je odločitev na tebi in le-ta še zdaleč ni lahka, vendar sem prepričana, da boš zbrala potreben pogum in se odločila za radikalen rez vsega iz svojega življenja, kar bi ogrožalo srečo tebe, tvojega moža in kasneje vajinih otrok.

Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3289-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti