Sem Marko in pišem dnevnik. Ti si neznanec in ga bereš. Rad bi ti kaj lepega povedal, toda ... Ko rečem rdeča, na kaj pomisliš ti? Tudi ti na poletje? Ko napišem “s avtom”, namesto “z avtom” kaj si misliš o meni? Nepismen ali površen? Mogoče pa mi nagaja tipkovnica? Ne veš. O čem ti potem sploh lahko spregovorim? Mogoče pa ...

Zdi se mi, da vsak dan dvomim. Se tudi tebi to dogaja? Na primer danes. Za trenutek sem podvomil v svojo besedo. Želel sem voščiti lep dan pa je zvenelo kot kisle kumare. Nameraval sem spodbuditi k nasmehu pa so me obmetavali s paradižniki. :) No, saj ni tako hudo. Je pa res, da beseda kljub temu da še ni konj, vseeno lahko boža ali primaže klofuto.

Nekaj dni bi ti rad zaupal moje dnevne utrinke: Danes je bil lep dan. Res lep dan. :)

Saj res. Lahko bi se ti predstavil. Kot že veš ime, ki ga ponosno nosim, je Marko. Končujem študij ekonomije in sem koordinator tehnične ekipe mladi.net. Kaj več zveš, če boš prebiral moje dnevniške zapise. Danes pa bom zaključil le z željo po nežno božujoči besedi.