Radost dela v timu, iskanje skupnih rešitev, ustvarjanje in misel na delo z otroki – vse to preveva moje srce nocoj. S poletom in mladostno zagnanostjo smo tuhtali kako bi izpeljali letošnji oratorij v Šempetru.
Šest let je že tega, kar sem bila prvič kot animatorka med 100 otroki in negotovo mirila otroški živ žav.

Spominjam se, da me je bilo na smrt strah in da se med njimi nisem znašla najbolje. Ob pomoči soanimatorke sem se takrat učila dela z otroki, vodenja skupine, uživanja, ob zame neobvladljivem direndaju. Delo z otroki me je takrat tako navdušilo, da sem premagala strah pred njimi in se kasneje vpisala na Pedagoško fakulteto študirat Razredni pouk. Spominjam se prenekaterih utrujajoče dolgočasnih predavanja, zanimivih laboratorijskih vaj in seminarjev, neskončnih ur na faksu in razočaranj v razredu. Fakultete verjetno nikoli ne bi končala, če Bog tega ne bi hotel. Učila sem se zato, ker so se učili drugi, na izpite sem hodila zato, ker so šli drugi in še te sem šla najprej pogledat, kako izgledajo. Sama ne vem kako, sem izpite polagala kot po tekočem traku in tako napredovala iz letnika v letnik. V vsem tem času pa sem polna nemira, obupanosti in strahu iskala samo sebe, svojo pot, svoj prostor pod soncem. Ves čas študija sem delala z mladimi, pomagala pri tem ali onem projektu Društva MMM, koordinirala dekanijski odbor, pomagala na oratorijih. Pogledi mladih, objemi otrok, vzpodbudne besede duhovnikov so me pripeljale do osebne sreče pri delu z mladimi. Spominjam se prvih začetkov pri vodenju Šole za animatorje … moje srce je gorelo, ko sem opazovala obraze mladih, ki so se iz dneva v dan spreminjali. Ob koncu drugega vikenda Šole za animatorje se je v njihovih pogledih bleščal vesel klic: »Sprejmejo me, lahko sem to kar sem!« To nepopisno veselje, ko si lahko vsakega posebej srečal v tem kar je in mu dal prostor, da je lahko ustvarjal in razdajal drugim to, kar je nosil v svojem srcu. Vsa ta osebna srečanja in skupno delo s sovoditelji  so me neizmerno  osrečevala. Spominjam se trenutka, ko je vse moje bitje prešinila misel, da bi to počela vse življenje in ves svoj čas posvetila mladim, delu z otroki, osebnim srečanjem z ljudmi.
Danes sem na tej poti … iščem, ali je ta prava, ali Bog res to hoče od mene. Pri delu z mladimi in za mlade odkrivam svojo poklicanost, svojo majhnost in otroškost, pri tem sem deležna neskončnih Božjih milosti. Včasih si želim, da bi mi živo, odločno in z gotovostjo rekel: »Postavil sem te, da si jim mati, luč, pot, zavetje, dom, veselje …« Mogoče je moja želja prezahtevna, mogoče pa so Njegove besede že v mojih ušesih, pa se jih bojim slišati, ne zmorem verjeti.
Gospod, odpri mi ušesa, da te bom slišala in podari vid mojim očem, da bom videla, kaj ti želiš in daj mi poguma, da sprejmem tvoje povabilo.