Eden tistih dni je bil včeraj, ko do enajstih poležavaš v postelji, ob 12h ješ zajtrk in greš po zajtrku spet počivat. Neusmiljena vročina tolče, da komaj dihaš. Dan je bil res zaznamovan z oddihanjem in molitvijo. Z dekleti smo si vzele uro časa in v predani molitvi slavile Boga, ki nam daje brezskrbni čas  počitka.

Zadnje čase me Bog še posebej nagovarja, boža, ljubkuje. V trenutkih, ko bi se najraje jezila ali se smilila sama sebi, ko me tisoč in ena malenkost vrže s tira, se usedem, vzamem rožni venec in svojo nemoč izročam Njemu. Ta blagodejni dotik Boga, to božanje in mir, ki se naseli v vsak kotiček duše. Pogled, ki ga Gospod daje pravi, da je vse v Njegovih rokah, naj ne skrbim, naj ne obupujem, naj se ne jezim. Čas je Njegov, vse ker delam je Zanj, vse kar se mi zgodi je Njegov dar meni. S tem zaupanjem je tudi dan, ko se ti zdi, da nisi nič pametnega naredil, poln blagoslova in neskončne Božje ljubezni.
Jezus mi je pri večerni maši dal novega poleta in moje baterije napolnil s svojo ljubeznijo. Z zaupanjem, da sem ljubljena in da lahko ljubim sem poljubila dekleta, pokrižala njih čela in Gospodu izročila nočno nebo polno črnih deževnih oblakov … ko bi vsaj pošteno deževalo.