Še vedno se pred menoj vrtijo slike včerajšnjega potepa po Logarski dolini, Robanovem kotu in Koroški. Zelenje in mogočnost gora. Oko se odpočije ob pogledu na zeleno travo -  skoraj bi že pozabila kako izgleda
Neusmiljena vročina, ki že mesec dni vztrajno greje primorski konec Slovenije je požgala dobesedno vse: travo, drevje, rože … nekaj časa sem se še trudila, da bi naše obršlanke cvetele, ko pa se je v skalnjaku začel sušiti natresek in rumeneti žajbelj me je počasi minilo upanje, da bi rože na ograji, kljub mojemu zalivanju, rasle. Ta konec tedna je gorelo povsod – zagorel je Kras, od vročine smo zgorevali mi, ob lepoti in spokojnosti Savinjskih Alp pa je gorelo moje srce. Bog mi je v lahnem vetriču šepetal na uho besede ljubezni.
Zakaj Savinjske Alpe?

… sedeli smo pod marelico, dekleta s katerimi živim, mladi, ki se zbiramo na Gradu in Marija – naša najboljša prijateljica. »Jutri greva z Davidom na Uršljo goro pa čez Smrečje na Raduho v Robanov Kot, nimava pojma kako gor in kje avto pustit,« začne Marija. »Ej, mi smo dva dni nazaj bili tam! Smo si šli mal pogledat Koroško. Lepi kraji,« razlaga Manja in vrže rdečo sedmico, Primož pa za njo: »Samo malo, jaz bom prehitu!« Druščina v smeh, potrpežljivo čaka, da Primož z zajetnega kupčka kart potegne ta pravo. »Kaj pol, bi šel kdo zraven?« nadaljuje Marija. Vsak je zatopljen v svoje karte. »Peter je predlagal …samo … ma nič … « negotovo nadaljuje … »Kaj? Kaj je predlagal?« radovedno izpod kart pogleduje Maja. »Ma nič, itak ni važno, nimate časa, ni panike, nič ni.« »No, kaj zdaj, boste igrali ali kaj?« je siten Gregor. »Hmm, kaj je reku?« ne odneha Maja. Marija se skrije za pahljačo kart in zamomlja: »Ma lahko bi naju pršli iskat v Robanov Kot, pa greva pol mi dva z avtom do Slovenj Gradca, pa naju peljete pol nazaj čez Črno … na itak ne, ma nič … ENKA.« »Itak bi lahko šli! Naredimo še en džiro po Sloveniji. Daj, mi se zmenimo, kako in kaj, pa vama pol sporočimo,« je zaključila Maja in vrgla zadnjo karto.
Nismo se veliko menili. Kocka je padla. Gremo vse štiri, potem pa se že kako stlačimo v šestih v Clia, da jo mahnemo čez Podolševo v Črno na Koroškem. In smo šle. V nedeljo ob 12h sta nas na Solčavi uštopala. Ko sardelce smo bili v Cliu, ko smo jo mahnili proti slapu Rinka in nato v Robanov Kot. Ob spremljavi kitare smo peli hvalnice in s smehom opazovali svinje, ki so se pasle okrog planšarije. Čista preprostost, iskreno veselje in milostna ljubezen Boga, ki ti poda roko, ko iščeš lepot in prijateljstva. Manja bi težko prišla do Robanovega Kota zaradi poškodbe kolena, Marija pa zaradi dolge tridnevne poti, pa so ju Robanovi z džipom pripeljali do planšarije. Kako Bog blagoslavlja! Samo prepustiti se mu moraš!
Prašno pot čez Podolševo je osvežila poletna nevihta, tako da smo ob odprtih oknih brez klime prispeli do Črne. Clio 1.2 je brez večjih težav varno pripeljal dragoceni tovor s Štajerske na Koroško. Pri Poštarskem domu pod Plešivcem je potrpežljivo čakal turkizno zeleni Cinquecento. V Velenju še lačni skok na pico in nato dolga pot do doma.
Dež! Poleg zelene trave je bil zame drugi pojav, ki ga več kot mesec dni nisem videla. Spremljal nas je vse do Razdrtega. Po avtocesti proti Vogrskemu pa se nam je pod zvezdnatim nebom odpiral pogled na žareče goreči Kras. Ko bi mogla, bi deževno nebo pripela na Clia in ga pripeljala s seboj … Gospod v tvojih rokah so oblaki. Ti jih zberi nad gorečim Krasom, Ti napoji suho zemljo. Meni, dekletom, Mariji in Davidu pa daj mirnega spanca.