Gaja | sreda, 07 september 2005

ImageNekoč, konec junija, leta 2005 so se na gradu Škofijske klasične gimnazije zbrali popotniki. Malo pred njihovim odhodom, so prejeli zapečatene liste, na katerih  je pisalo, da potrebujejo s seboj vzeti jeklene vrance, le najnujnejše osebne potrebščine in nekaj malega tehnične opreme. O prenočiščih je bilo zapisano, da so presenečenje, o hrani pa, da se bodo z njo že znašli na poti. Njihove poti v naslednjem tednu so bile sicer začrtane, toda ob sporočila kraju je bilo z velikimi tiskanimi črkami dodano: ŽIVLJENJE JE POLNO PRESENEČENJ.


Tako je za mlade popotnike začetek izgledal kot prava pot v neznano. Morda so ravno zaradi tega nekateri jezdeci sklenili, da je vse skupaj preveč tvegano in na začetnem zboru, se je na deževno, prav nič poletno jutro, zbrala le peščica od vseh prijavljenih potepuhov. Maloštevilno družbo, so sestavljale pretežno le gospodične. Njeno homogenost je razbijal Roman Globokar, ki so ga popotniki vzeli s seboj kot duhovnega in kolesarskega pastirja.

Vreme, se ni kazalo prav nič izboljšati in zato so popotniki kljub dežju osedlali svoje raznobarvne konjiče. Po začetnem drncu po ravnini, jih je prvi dan za Borovnico čakal izredno naporen gorski prelaz Zavrh. Tu so morali celo razjahati in pot nadaljevati peš.

ImageNa vrhu, so se pred njimi pokazale hiše in pašniki. Ker so bili popotniki zares lačni in utrujeni od prestalih naporov, so potrkali na vrata bližnje hiše. Prijazna družina Švigelj, jim je postregla odlično kosilo. Ob pripovedovanjih o razburljivem potovanju, pa je eno izmed Švigljevih sester, Tino, potepuški duh tako prevzel, da je še sama pripravila svojega jeklenega konjička in po kosilu skupaj z drugimi odrinila naprej proti deželi Notranjski, kjer so potepuhi med drugim tudi preživeli prvo noč.

Glas o podvigih jezdecev, se je hitro razširil naokoli in kmalu, že naslednje jutro, se je število potepuhov začelo množiti. Moški v skupini niso bili več v ednini, saj je gospodu Globokarju prišel delati družbo še mladenič Andrej, svoj prihod pa je v bližnji prihodnosti naznanil še mladec Andraž. Na žalost vseh, pa potepuhov niso dosegle le lepe vesti o novih članih. Trdo sedlo kolesa ni nudil posebnega veselja popotnici Živi, ki je drugo jutro pomahala v slovo in se z avtobusom odpeljala domov na Gorenjsko. Preostali pa… so zapustili deželo Cerkniškega jezera in jo mahnili proti deželi Perta Klepca ob Kolpi.

Kljub temu, da so potepuhi v ježi nadvse uživali, so jim pot vsake toliko križale tudi težave. Tako jim je ponagajala teta mejni prehod, kjer so morali pustiti mošnjo denarja za prepustnico, s svojim obilnim nalivom, pa jih je malce namočil tudi stric mogočen deževni oblak. Zaradi slednjega, so mokri potepuhi dobri dve uri pretarokirali pod streho mejnega prehoda Osilnica. Takoj, ko je dež prenehal, so orožniki potepuhe seveda takoj nagnali iz meje, na srečo pa do zadnje postaje drugega dne, zares niso imeli daleč. In ne le to! Pri župnišču v vasi Osilnica, ki je nosi tudi častno ime občina, jih je pričakala nova, dogodivščin željna popotnica Zala.

Image Skupno število potepuhov se je tako že spet povzdignilo. Kot zadnji se je skupini naslednji dan pridružil še Andraž. Pravzaprav je v Osilnici kazalo celo, da bo število pustolovcev močno naraslo, toda na koncu dneva se je izkazalo, da so prof. Rugelj, prof. Česen in Ravnatelj, prišli samo na obisk skuhat močen golaž za pridne potepuhe. Ti so se med tem, ko je v kotlu brbotala okusna ravnateljeva juha, spuščali v gumastih čolnih po Kolpi, se povzpeli do njenega izvira in se skregali s varuhi mejnega prehoda. Pri tem pa so, kakor vsak dan na poti, poskrbeli še za duhovno hrano. Tako so bili Zvečer potepuhi zares popolnoma siti: takšnih kot drugačnih jedi.

Življenje popotnikov gotovo ni bilo dolgočasno. Osilnico, v kateri so preživeli in prespali dve noči, so zapustili četrto jutro. Njihova spremljevalka skozi ves dan je bila reka Kolpa. Zapustiti so jo morali šele proti večeru, ko jih je v vzpon prisilil Stari trg ob Kolpi. Namesto lepe reke, so popotniki v Starem trgu lahko občudovali različna umetniška dela; od kapelice, ki jo je okrasil zelo zanimiv starotrški župnik, do fresk in slik, ki jih je izdelal njegov prijatelj. Toda niti lepota reke, niti čar umetnin, jih nista obdržala na istem mestu. Naslednje jutro, so se kolesa spet vrtela po cesti. Vmes so cesto in jekljene konjičke zamenjale tračnice in vlak, saj so čarovnice iz bljižnjega Kočevja potepuhom zakuhale čisto nič okusno vreme.

Pred zadnjim dnevom in kopanjem v Dolenjskih toplicah, so prespali, veliko preklepetali in prepeli v Vavti vasi pri župniku Marenku. Gospod Marenk, se je izkazal za prav tistega Marenka, ki si je s potepuhi še pred letom dni delil bele hodnike gradu Škofijske gimnazije. Pri njem, se je za nekatere končalo tudi potovanje, najbolj zagnani jahači, pa so ob vzpodbudi prof. Kralja, odirjali proti Ljubljanskem gradu.

Od tedaj je minilo že mnogo dni. Potepuhi so se razkropili sem ter tja po deželah Slovenije. Nekateri so se zopet vrnili med bele zidove velikega gradu Škofijske gimnazije, vsi pa precej srečno živijo naprej. Njihovo potepanje jih je gotovo veliko naučilo in nauk pravljice o potepuškem taboru, jim še danes sledi na vsakem koraku: ŽIVLJENJE JE POLNO PRESENEČENJ.

 

Zadnja sprememba: torek, 13 september 2005
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2964-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti