| sobota, 15 julij 2006

 

ImageDanašnji dnevnik, ali bolje kar beležnico sem tipkala v novi blokec, ki sem ga dobila v Valenciji in ima na vsaki strani majhno fotografijo kakega koščka Valenciji – morja, arhitekturnih uspehov, specialitete in druga presenečenja, ki sploh ne vem, če se kdaj ponovijo. Neponovljivi blokec pač, na katerega sem se zelo navezala. Najbolje bo, da se ne izogibam in ugriznem v kislo jabolko prepisovanja, ki ga iz dna srca sovražim v svoji neizvirnosti.

Rekli boste – tale Španija – čisti nateg. Sploh nisem veliko govorila o njej in po svoje je to res. S par prijateljicami sem šla na kavo, vsaka me je po svoje zaslišala in potem izgubiš žar dati vse vtise iz sebe. Ponavljanje je zame mučenje – kot natezalnica.

Ponavadi se kakšen večer zaprem za računalnik in pišem z besno ihto, kot bi se usipala ploha, ko spomini in najmanjše podrobnosti kot napačen pogled natakarja kar vrejo iz mene. In ne končam, dokler nimam kakih dvajset strani … - ampak letos je prevroče. In spomnila sem se – morala bi pisati o Bruslju, kjer sem bila tri dni pred Španijo in o dnevu državnosti – mimo je, večina je naj pozabila, name pa je napravilo globok vtis in dokler ne zapišem, ne smem spustiti iz glave. Image

Sedim na klopi enemu svojih najljubših poetov nasproti in mu zrem v bronaste oči. Morje neba čutim v njih. Ozrem se v nebo. V petih minutah so pridrvili se črni oblaki, v daljavi že sliši se lahko grmenje, le veter pokonci vihra mi lase. 14. 07.06, 17:20, 31 stopinj. V pol urah bo temperatura padla na 25. Kocbek.

Majhen je, to je res, ima pa debest čevlje. Dovolj je suh, da je eleganten v preproščini. Brčice mu pričarajo nekaj skrivnostne resnosti na obraz. Izpraznjen, jasen obraz kaže, da se je uspel izpeti, dati iz sebe bolečino. Bliska se – mislim, da bom morala poiskati zavetje v Čolnarni.

ImageBlatnik: »Za mislečega človeka je najbolj bistveno, da zna na pravi način razmišljati tudi o sebi.« V Čolnarni je burno. Res, kot na Urškinem plesu ali pri Mojci Pokrjculji v tesni hiški. Natakarji poskakujejo, zapirajo stene. Odnaša cenike, grmi. Zdaj ne več pridušeno in lahno kot prej. Žal mi je le za kolo, ki bo moralo ostati zunaj. Tisti košček barja, ki je prelit podme, pokrit z gnijočimi lokvanji, ni ravno očarljiv.

Ko sem z liziko v ustih izjavila 'macchiato, je natakar dvakrat ponovil, preden je odkobacal za pult. Očitno bi morala reči kavo z mlekom ali belo kavo. Kako smo zmehanizirani, tisočkrat preklonirani in sfotokopirano skenirani v svojih navadah. Sploh ne poslušamo sebe. Uf.

En hud stavek A. Brvarja: »vam, ki zamaknjeni ždite v bledi svetlobi TV – ekranov, sporočam: pred dnevi je navsezadnje zapadel sneg … » Pravi, da je literarno pisanje po-klic. Še nikoli – ali že vsaj dolgo nisem razmišljala, da je poklic le iz dovršnika glagola klicati tvorjeni samostalnik. Torej je po svoje absurd, da ločujemo poklice na navvadne in tiste, za katere se zdi, da so naša pot, na katero smo poklicani, naša poslanstva. Če čisto malo poenostavim so torej vsi poklici poslanstva!? Image

Hudo. Vem, da je malo noro, ali vsaj čudno takole razpredati, ampak vsak dan odkrijem kaj podobnega. Razmišljam o jeziku, katerega razumevanje odkriva pogled v človeka kot individuum, njegovo vpetost med ostale ljudi, podrejanje kulturnim in civilizacijskim normam, odkriva pogled na dolgo, dolgo kolono ljudi in njihov mimohod. Je razumevanje zgodovine, človeškega mišljenja, po svoje celo delovanja, razumevanje sveta in končno malo boljše razumevanje samega sebe. Študij jezika nosi tudi to – ali zame predvsem to. Izpitno obdobje me je v resnici nekoliko osiromašilo – manj sem brala, bolj sintentizirala, shematizirala v glavi vzorce in kopičila posamezna spoznanja v velike, še skoraj prazne omare … Zdaj pa je moj duh spet svoboden. Nisem le knjižničarka, ki razvršča.

Ste se že poskušali najesti z ogledovanjem cenika? Brskam po mamljivih slikah in opisih sladolednih tort, napitkov, vseh možnih gastronomskih sladokusnih užitkov – in se sitim s prebiranjem cen, ki so kot kalorije. Boljši je prigrizek, več kalorij vsebuje;)Image

Rosi. Dežne kaplje v krogih padajo na zeleno-rjavo gladino, se širijo, medlijo in izginjajo v neskončnost. Lahko bi do večnosti opazovala to igro dežja. Veter nosi nekaj kapljic tudi name, mrazi me. Razmišljam o nič – pomirjena sem.

Danes se obsipam z mislimi – še eno imam v rokavu. To je fino, da lahko kdaj, ko sem otožna ali me grabi depresija, brskam po dnevniku in se bodrim z lastnim optimizmom ali realizmom. Andrej Brvar sicer govori o pisateljskem daru, a misel velja dosti širše. »Če ugotoviš, da je tvoja želja po literarnem pisanju večja od tvojega daru, je najbolje, da si to odkrito priznaš in se čimprej usmeriš drugam, da se ne onesrečiš, da ne zapraviš življenja kakor premnoge »izgubljene eksistence« na literarni sceni. Če pa ugotoviš, da je pristen, potem ravnaj z njim spoštljivo in odgovorno, saj nimaš sam zase prav nobene zasluge za to, da si obdarjen.«

Vrabček je prišel pogledat, če sem pustila kaj drobtinic. Nisem. Bila sem prestradana. Izračunala sem skoraj šest ur od palačinke za kosilo. A ni prenesel mojega odprtega pogleda in radovednosti. Sramežljivo jo je odkuril, čeprav ga je zamikalo, da bi se vrnil.

ImageRojstnodnevna družba mamic in punčk za mano, ki vztrajno navdušeno že ves čas glasno žlobudrajo, je dobila okrepitev. Ne ravno visok, ne ravno suh, temen, a ne ravno črnolas. Mlad, ambiciozen, ponosen pogled … »Oči, oči, oči, oči …« so klicale punčke ena za druho in se hihitale (mislim, da ni vsem oče) in za njimi so ponavljale še nasmejane mamice – pa so vzbudili mojo pozornost. Kakšen topel sprejem. Družba je že predolgo nespremenjena. Nihče ne odhaja – to je zaradi dežja. Zdaj postajam nekoliko nemirna. Na kolo bi šla … a se še vedno prha. Zaprla sem knjigo Čarovnije pisanja – nemir me žene, da načnem novo. To bo Orlando Virginije Woolf. Poleg nje vzporedno berem še Vevericam nič ne uide in Poezija ne obstaja, zbirki kratkih zgodb. Nista slabi. Samo potrebujeta čas. Komaj čakam, da dobim nazaj južnoitalijansko kratko prozo, nabita je žgočega sonca, ljubezni in topline tamkajšnjih ljudi.

Za konec dneva: sprla sem se z mami po telefonu – očita mi, da ji doma nič ne pomagam, prej mi je očitala, da si ne poiščem službe. V službi je bilo prijetno, ampak totalno naporno. Tomaž, ki je z mano delal tudi danes, mi je vedno bolj simpatičen, težko pa bi to trdila zanj, saj ga neprestano sprašujem iste stvari in me ima verjetno že vrh glave. Še to: mislim da sem dobila novo službo. Domov sem prinesla štiri knjige slovenščine, zdaj me čaka težak plan, saj moram sedem Špank, ki sicer nekaj razumejo, naučiti slovensko. V življenju imam nov izziv. In nova tuhtanja o jeziku. Z ljubeznijo… zdaj grem pa gledat kakšno romantično sluzasto komedijo, ker sem kino zamudila. Jutri pa služba.

 

Zadnja sprememba: četrtek, 20 julij 2006
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3523-krat.



+
+

Vzpodbudo dodal/a: ŠSFKK
Klikni na '+' ob strani!
+
Podprimo z molitvijo vse, ki se odločajo za vpis na srednjo šolo ali fakulteto, da bodo zmogli modro izbrati ustanovo, ki jim bo nudila celovito osebnostno rast.
...
Gospod, prosim te zanj in zame. Da bi najin odnos spet zaživel v polnosti in bi z njim pričevala tudi za tvojo ljubezen.
...
Prosim za vse študente, ki smo začeli s študijskim letom, da bi nas tekom leta spremljal Božji blagoslov.
...
Prosim, molimo za brata v Gospodu Jezusu, moža, očeta, dedka, ki preživlja zelo težke trenutke – naglo pešanje organizma, zdravniki pa ne morejo postaviti diagnoze. Hvala Vam in Bog povrni za vse molitve in žrtve.
...
Prosim za molitev za zakonca, ki sta pred tem, da se razideta... Da bi našla moč za pogovor in pogum za nov začetek.
...
PROSIM ZA REŠITEV ZELO TEŽKIH DRUŽINSKIH IN SLUŽBENIH ZADEV 81012
...

Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti