Minila sta sreda in četrtek. Tudi ta se je pred par minutami iztekel. V dokaz za to bo v temle dnevniku verjetno mrgolelo slovničnih napak, ampak to je del čara. Danes je bil naporen, a pravi počitniški dan. Najbolje da začnem z njim.

Zjutraj me je najprej zbudila mami, precej zgodaj, predvidevam. Da gredo na Ravne in moram Jerneju skuhati kosilo do pol enih, preden gre v službo (dijaško počitniško delo v Merkatorju). Kosilo mora biti dobro, da se bo najedel in če hoče, mi lahko pomaga. Vztrajno sem kimala, da bi bilo čimprej konec. Potem pride ati. Da bodo prišli popravit telefon, na dolgo mi je razlagal, kaj je narobe, kam je dal denar. Prišel je še enkrat – če rabim kaj malega iz trgovine za Jerneja, lahko vzamem od denarja za telefon. Na »kaj malega« je naredil antikadenco. Potem sem dokaj mirno spala do dvanajstih, le Jernej je prišel prosit za leptop, da pogleda mejl. Kuhanje kosila, vzporedno zajtrk, to se mi poleti velikokrat dogaja. Potem je prišel Miha iz Save, me pripričeval, kako je Sava topla, hotel takoj kosilo, ker se mu je mudilo ven igrat. Še prej je seveda moral dobiti od mene denar za sladoled, pa še za soseda … Pa ja, saj so počitnice. Sladkajte se otroci!

Klicala je Špela, ker sem jo včeraj povabičla na Bled. Seveda z njenim avtom. Plavanje do otoka je kar utrudljivo, trud pa se splača. Srečala sem precej znancev, Petro in Aleša z malim Tobijo, Tadejo iz morja, … poslušali sva otroške prepire s starši, celo malo zadremali. Bled je res lep. Še posebej privlačen pa je, če imaš do njega le deset minut z avtom … šli sva po Tomaža na vlak, pripeljal se je iz Zadra, kjer so igrali Carmino burano. Delala sta načrte za morje. O morje, mene pa jutri spet čaka služba. Ko sem prišla domov, sem klicala Anito, sosedo, šla sem k njej, ji povedala malo o Španiji, o babiki, … že tako dolgo nisva govorili. Ona ves čas dela, jaz sem se celo večnost učila … Ob devetih in dvanajst minut zadnji avtobus za Ljubljano. Brala sem, da ne bi zaspala, pa sem vseeno skoraj zadremala. Zibanje avtobusa, pritajena svetloba, luknje v cesti, mehko brnenje, vse to je zame kot uspavanka. A nisem smela zaspati. Na postaji me je čakala Kristina. Šli sva v Celico, spet sem samo jaz govorila. Ko komu pripovedujem, si najlažje uredim vtise, ustvarim jasnejše mnenje, … bila sem brez ure, ona pa mi je zamolčala,, kako hitro je bežal čas, o ta prekleti čas.

Ampak mi ni žal, da sem šla v sredo po službi nazaj domov. Siva pot, vodi me, kamor hoče srce, na Gorenjsko … kjer gore so … Pesem sovražim, da mi skozi čreva gleda ven, ampak besedilo, res je. Ne vem, če je res najlepše doma, ampak na Gorenjskem je najlepše. Šele tam se nadiham, naspim, celo tek dobim, da se pošteno najem.

V sredo me je v službi uvajal Tomaž. Zelo prijazen. In prijeten. Malo mi je bilo nerodno, ker nisem imela pojma, kaj mi govori o delnicah, nekih skladih, investicijah, ampak sem se zelo zelo trudila. Nisem se delala pametne. To je pa tudi nekaj, ne? Ampak me je na koncu pohvalil;) Prva sva končala. Sva morala vzeti dve prisilni pavzi, da sva podaljšala delo, ker sem jaz tako padla noter, da sva kar malo preveč hitela. Ko bom začela delati sama, bom pa kot polž, saj vem … Ampak spodbuda na začetku zelo pomaga.

Po kosilu v Parmi, kjer sem že stara znanka in mi včasih celo ni treba pokazati slikce na izkaznici, sem šla domov, kupila nove čevlje, ki sem jih izbrala že prejšnji dan in šla domov. Krona dneva so bile popoldanske nevihte, ki so nekoliko shladile prenapeto ozračje. Ko jih je bilo konec, sem se odpeljala na Bled. Še preden pa sem se pripeljala do jezera, je že rosilo. Ni mi bilo dosti mar. Vse sem zaklenila v avto, ključe skrila pod gumo in šla plavat. Kar naenkrat pa se je ulilo. Kar poštena masaža možgančkov. Kaplje so topo padale na ravno, a nemirno gladino in se odbijale nazaj v nebo. Ppostajalo je strašljivo in z vso ihto in močno zatisnjenimi očmi sem plavala nazaj. Komaj sem se obrisala, saj me je vsakič znova zmočilo. Zanimiv občutek voziti z bosimi nogami, vsemi mokrimi in peskastimi. Policaji me niso ustavili. Zvečer je bila nova nevihta v moji notranjosti, ker sem imela občutek, da me vsi napadajo in skušajo prizadeti. S sklepom, da sem zelo utrujena sem zgodaj odšla spat po tem, ko sem nekoliko ignorantsko sodelovala pri rožnem vencu. Včasih pride tako. Nevihte in zjutraj spet sonce. Upam, da se bo jutri začel dovolj zgodaj, bom pridna v službi in gotovo bom izpolnila svoj dolg in popisala Španijo. Pa tudi k Špankam na obisk moram, da dobim knjigo, saj sem obljubila, da jih bom učila slovenščine.

Pripis: slike so še vedno španske - rdeča nit, obljuba, da še pišem o njej, čeprav danes nisem.