Kaj lahko povem o sebi? da rada pišem in še raje berem. Pojem, kolesarim. Rada študiram, rada imam svoje tri mlajše brate. Ne bi mogla piti gaziranih pijač, niti še vedno živeti doma. Moja aduta sta vztrajnost ni upanje, poleg tega pa zelo rada govorim, kamorkoli že to sodi. Ta reden bom z vami delila svoj dnevnik, v nekoliko krajši obliki kot navadno. Anja

Misli mi že par dni samo preskakujejo. In vedno znova se vrnem na eno. Smrt. Ponavadi se sploh ne zavedam, da smrt lahko preseneti kadarkoli. Tudi v poletnih dneh, soparna in zatohla, ko mirno razmišljam o dopustu, razporejam in usklajujem urnike, mislim na ljubezen. Včeraj smo pokopali babiko. Iz Barcelone sem priletela prejšnjo noč, da sem jo ujela. Če človeka ne vidiš, sploh ne doumeš, da ga zares ni več. Zadnje čase sem jo bolj malo videla. Od maja naprej sem hodila domov poredko in tudi takrat nisem prav veliko časa preživela pri njej. Zato sem si rezervirala počitnice. Smrt je tako naravna jeseni, pozimi, poleti pa čas steče naprej. Ne dovoli, da bi žaloval. Tudi črnina je pretežka. Pa vendar sem bila vesela te smrti. Odrešila nas je 24 urnih dežurstev, svojih muk. Ni zares trpela in ni bila zares bolna, že leta je ugašala. Tudi zadnji dan se je še hecala in želela je umreti. Že 32 let je od smrti njenega moža. Se smem zares veseliti, če vem, zatrdno vem, da je v nebesih? Ne morem drugače, kot da bi čutila olajšanje zdaj, ko je odšla. Smrt je lahko tako naravna. Ponoči je samo zaspala. Kakšen mir preveva mrtvece.

In življenje je steklo naprej. Kor Ljubljanica pod mano. Sicer lenobna, a neprestano teče in teče in se ne ustavi. To daje nado, da se vse spreminja, da ne obtiči in se zagozdne v istem brezdušju.

Nisem še uredila vtisov iz Španije, verjetno bom to počela še ves teden. Pa vendar. Štiri dni v Barceloni, tri v Valenciji. Srečala sem papeža. Moram priznati, bilo je veličastno. Pa ne sam Benedikt, ki nima miline predhodnika, ampak španski sprejem. Tako topel, da so se papeževe nemške, nekoliko trde poteze mehčale, milost, hvaležnost, skoraj nevero je bilo brati iz teh svetih oči. Njegovo življenje je bilo kontemplacija, študij, zdaj pa naenkrat več kot milijon ljudi, ki iskreno vzklikajo, molijo in podpirajo njegovo delo. Noro.

   O Španiji bi lahko povedala ogromno. Od tega, da smo potovali s Špankama, ki sicer kot članici Opus dei že dve leti živita v Ljubljani, o njunem učenju slovenščine, o samem združenju, o njunih družinah, prijateljih in znancih, ki so nas gostili, o hišici z bazenom in polnem hladilniku v Valenciji, pa tudi o petem svetovnem srečanju družin, Gaudiju, tudi Daliju in o pahljačah, morju, ki je imelo 26 stopinj, o paelli, orchato, gaucho in drugih gurmanskih specialitetah, o tapas, celo o tem, da smo zaradi nogometa skoraj zamudili avion, o najetem avtomobilu, ki je imel prozorno streho in nam je povzročal veliko veselja, o tem, da Španci veliko, veliko preveč govorijo in se skoraj ničesar ne zmenijo, da so Španci simpatični, a zelo zelo majhni, da njihovee tedenske maše trajajo 12 – 14 minut in čisto nič dalj, da njihovo pivo ni preveč dobro, ker je sladko in premalo močno, je pa sangrija tem boljša, da ne razumejo niti besede angleško in se v pozdrav samo dvakrat poljubijo, ampak vedno, tako ob snidenju kot v slovo. Pa naj bo dovolj naštevanja, v nadaljnih dneh bom skušala povzeti kakšno zanimivo izkušnjo in anekdoto.

O opus dei.

Ni lahka naloga opisati to organizacijo, ker premnogih stvari niti sama ne razumem popolnoma. Skupina deklet, ki živijo v Ljubljani (fantje imajo svojo hišo in jih ne poznam) so večinoma iz Špansko govorečih dežel vsega sveta. Ustanovitelj je živel od dvajsetih, pa do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zelo zgodaj ustanovil Opus dei in zdaj je svetnik, čigar podoba krasi na stotine španskih cerkva. Glavna ideja je posvečevanje dela. Gre za češčenje, slavljenje Gospoda preko dela. Zato imajo vsi člani svoj poklic (podobno kot jezuiti), ki ga tudi opravljajo in skušajo biti v službi čim bolj uspešni. Član je lahko kdorkoli. Tako poročeni, kot neporočeni, pa tudi katoliški duhovniki. Nekateri pa se lahko odločijo in postanejo nuntiariji; to pomeni, da žive v skupnostih in se posvetijo celibatu. Vse svoje premoženje prepustijo Opusu, prav tako tudi mesečne dohodke, od česar si lahko zase vzamejo toliko, kolikor potrebujejo za svoje osebne potrebe. Opus dei stoji na kar veliki nogi, kar gre mnogim v nos. Denar vlagajo v nadaljni študij teologije in filozofije, ki si ga člani podeljujejo med seboj. Nekdo, ki npr. že ima diplomo in živi v Pragi, povabi k sebi drugega, ga mesec ali dva uvaja v študij, mu razlaga, potem pa ta opravlja izpite. Potem tudi on lahko razlaga naprej. Tako se člani povezujejo po vsem svetu in si delijo znanja. Ta naj bi potem delili med ljudmi. V Sloveniji zaenkrat obstaja par tečajev za mlade in pa klubi za otroke, različne dejavnosti, ki jih organizirajo. Pri nas bo gotovo trajalo precej časa, če bodo hoteli dejavnost razširiti med ljudmi, saj za take novosti (morda upravičeno) nismo najbolj odprti, pa tudi dekleta še ne znajo dovolj slovensko, da bi vse našle službe in se za zdaj precej ukvarjajo tudi same s sabo. Morda je jezik tudi razlog za kakšen nesporazum, ki sem ga uporabila v pojasnjevanju, saj je z malim besednim zakladom težko pojasnjevati take stvari, in so nam morda dekleta kaj povedala tudi narobe. Meni so se ob natančnem opazovanju odpirala mnoga vprašanja o smiselnosti kopičenja denarja, ali je res, da le otežkoča ponižno življenje kristjana, kot uči dolga srednjeveška samostanska tradicija, zakaj se dekleta, če se odločojo za celibat potem ne posvetijo kot redovnice, čemu mučenje? No, to je še ena stvar. Ker se je z bolečimi trakovi, ki si jih oviješ na nogo in z malim bičem mučil ustanovitelj, ki je bil zelo pobožen mož, to neobvezno počno tudi nekateri člani in to štejejo za svojo intimo, tako da o tem ne govorijo odprto, ampak se za to vsa odloča sam v dogovoru s svojim duhovnim vodjem. Vprašanje mučenja, prostovoljnega telesnega trpljenja jwe gotovo vpr. Vredno razmisleka …