Andreja Jereb | ponedeljek, 26 junij 2006

Depresija je eno najtežjih stanj, kar jih ljudje poznamo. Psihiatri neredko prakticirajo zdravljenje z antidepresivi, toda za trajnejšo rešitev je potrebnega veliko dela na sebi, sploh če so v ozadju tudi druge motnje. Kje najti pomoč in podporo, s katerimi koraki začeti pot k veselju?

Pozdravljeni!

Stara sem 23 let in trpim za osebnostno motnjo, posledično tudi za nevrozo in depresijo. Ne zdravim se pri nobenem psihiatru, niti ne iščem te vrste pomoči.

Že 2 leti sem odklopljena od življenja, izgubila sem vse veselje do življenja. Nabralo se mi je veliko stvari in sploh ne vem, kje naj začnem. Izgubila sem stik sama s sabo in samo še vegetiram.

Sicer imam od zunaj (prijatelji, okoliščine) dobre možnosti, a sama ne zberem dovolj energije. Strah me je, ker sem vse pustila in ne vem, kako naj pri tej starosti začnem z nule, ko pa bi morala imeti že precej za sabo. Občutek imam, da mi manjka osnovne odgovornosti do sebe in da je imajo več že kakšni 12-letni otroci. Imam tudi problem z avtoriteto in s prilagajanjem drugim.
V sebi imam veliko negativne energije in strahu. Sploh se ne morem umirit in precej sem živčna. Odvisna sem od hrane, pa tudi v odnosih z ljudmi delujem v vlogi nebogljenega otroka.

Do kakšnega psihiatra res ne bi šla, ker sem že bila in v glavnem prakticirajo terapije z antidepresivi.

Fant mi je svetoval pozitivno razmišljanje, s čimer se popolnoma strinjam. Toda tisto, kar me bega, je predvsem varnost, ki je nimam sama v sebi in nesamostojnost, kajti vse štiri vogale mi na eni strani podpirajo starši, na drugi strani pa fant. Če oni popustijo, sem brez vsega.

Mi lahko kaj svetujete?

Najlepša hvala in lep pozdrav,

Žabica


Pozdravljena, Žabica!

Hvala za tvoje vprašanja in zaupanje. Nisi v ravno najbolj hvaležnem položaju, vendar še zdaleč ni potrebe po obupovanju.

Ne bom ti predlagala psihiatra, če ga sama odklanjaš zaradi odpora pred zdravili, čeprav mislim, da kar upoštevajo željo, če le-teh ne želiš in ti pomagajo zgolj s psihoterapijo. Vsekakor pa verjemi, da boš dosti hitreje napredovala ob človeku, ki mu zaupaš in ti bo sledil od tvoje trenutne stopnje 'vegetiranja' do takrat, ko boš srečna zapuščala pogovore. Če si iz bližine Ljubljane, se oglasi na MIC in z veseljem ti bomo pomagali.

Fant ti je pravilno svetoval, da se poskusi vsakodnevno v pozitivnem razmišljanju, vendar ne vem, če si trenutno tega sposobna, pa tudi zgolj to bo dosti premalo, saj imaš ogromno dela na sebi, na pridobivanju zaupanja vase, svoje pozitivne samopodobe, na izpolnjevanju tistih obveznosti, ki si jih zadaš, na dokončanju študija (če si ga začela), na pripravljanju sebe na samostojno življenje, ne da ti vse štiri vogale podpirajo starši in fant, se pravi, da se naučiš sama zaslužiti denar, ga primerno porabiti, sama skrbiš zase, svoje potrebe, hobije ter gospodinjstvo (kuhanje, pospravljanje, pranje, pomivanje, saj veš, kaj vse to pomeni) itd. Skratka, dela pred teboj je kar precej.

Se ti zdi vse to preprosto preveč? Ja, ko takole prebereš morda res, vendar verjemi, da zmoreš, samo na pravilen način se moraš lotiti. Za začetek si nekam napiši, kaj je najbolj nujno, da se takoj lotiš? Kaj se ti zdi prioriteta za en teden, en mesec, eno leto? Napiši si majhne korake, kako boš tisto dosegla, s čim si boš pomagala, kaj te bo nenehno gnalo, da ne popustiš ob prvih neuspehih (to ne smejo biti samo starši in fant, ampak nujno tudi nekaj, kar izhaja iz tebe, npr. krepitev sebe v dobrem, nenehno prizadevanje za spodbujanje pozitivnega v tebi ter pridobivanje pozitivnih pogledov na življenje). Potem, če želiš, lahko svoje načrte pokažeš tistim najbližjim, ki jim zaupaš in veš, da ti bodo pri tem pomagali. In končno, veselo na pot. Verjetno ti bo najlažje, da si boš za začetek pisala dnevne načrte, ki si jih zjutraj prebereš in se začneš prizadevati za uresničevanje. Naj jih bo malo, naj bodo majhni, taki, da jih boš hitro lahko uresničila. Kar boš dosegla, si na veliko označi ter vsako tako majhno zmagico praznuj. To ti bo večalo tvoje prepričanje, da zmoreš, da si vredna in sposobna tudi za večje cilje, kar ti bo dalo novo moč za sledeče cilje. Vsak večer, preden greš spat, si zopet v mislih naslikaj svoj dan: kako se je začel, kakšne cilje si imela, koliko si si prizadevala (se trudila) za njihovo uresničitev, koliko ti jih je uspelo izpolniti, kaj ti je pomagalo, da si bila uspešna, kaj te je oviralo pri uresničevanju, zakaj ti kaj ni uspelo itd. Tako boš počasi začela v svoje roke prevzemati odgovornost za svoje življenje, kar je tisti ključni faktor, ki ga trenutno pogrešaš. In predvsem vztrajaj pri svojih ciljih, dokler jih ne dosežeš… No, vidiš, pri tem bi ti zares lahko največ pomagal nekdo, s katerim bi se tedensko srečevala ter bi ti sledil, te opogumljal, bil v oporo – to je lahko svetovalec, kot smo npr. mi v MIC, lahko pa si najdeš kogarkoli drugega, ki mu zaupaš ta del svoje poti.

Verjemi, da nikomur ni ravno z rožicami postlano pri osebnostnem zorenju in odraščanju, da smo vsi pri sledenju svojim ciljem večkrat podlegli najrazličnejšim skušnjavam, se predali, vendar smo vedno znova zbrali spet pogum in moč, da smo le nadaljevali z zadanim načrtom, vse do tega, da smo bili veseli, da smo uresničili, kar smo si želeli.

Prepričana sem, da ti bo na ta način uspelo, samo opogumi se, dobro pripravi, se 'oboroži' z vsemi mogočimi načini notranje in zunanje podpore, potem pa veselo'skoči v vodo' ter se začni učiti plavanja, dokler ne boš v njem uživala.

Vse dobro, če pa si želiš še kakšne pomoči ali spodbude, se pogumno oglasi, Andreja Jereb

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 6128-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti