Prvi petek – zdi se mi, da se je moj želodec programiral na mesečne prve petke. Vedno, ko se zbudim zelo lačna, najprej pomislim, če ni morda postni dan. V 99 % se ne motim. In tudi danes se nisem. Pa, ni slabo tako. Ta fenomen je dober, ker lahko še na tešče dan darujem Gospodu v spravo in zadoščenje za vse žalitve njegovega Srca.

Pri premišljevanju sem naletela na stavek (ponovno navajanje po spominu): »Vera v Boga se ne meri glede na to, ali ga priznavamo ali ne – priznavajo ga tudi demoni – meri se po odnosu, ki ga imamo do njega.« Zanimivo. Prav danes me je nek trgovec nagovoril v zvezi z zloglasno DaVincijevo šifro. Češ, ali bi še ostala v samostanu, tudi če bi zgodovinsko dokazali, da je imel Brown v svoji knjigi prav. Globoko v srcu in tudi glasno, seveda, sem lahko odgovorila pozitivno. Skoraj tako kot Samarijani, ki so ženi rekli: »Ne verjamemo več zaradi tvojih besed, ampak ker smo sami videli,« (prim Jn 4, 42). Tako mislim, mi je v tem trenutku osebne zgodovine dana milost vere, da ne glede na vse govorice, moje vere v Gospoda ne more nič omajati. Toliko mi je že dal, mi daje in prepričana sem, mi bo še dal, da mi zgodovinska dejstva drugih niso več najpomembnejša. Resnično, ko premišljujem o vseh darovih in sposobnostih, o vzponih in padcih, o rasti in hrepenenju srca, o Njegovih dotikih in sušnih dneh – ma, ne bi zamenjala za vse na svetu! Bog bodi vedno hvaljen, moljen in češčen! Amen.
Po molitveni uri sem dopoldan preživela ob učenju italijanščine. Predlogi in zaimki, vse povsod mrgoli dvojnih črk in zanimivih izjem… Še dobro, da smo v devetdnevnici pred praznikom Svetega Duha – da se človek lažje umakne skušnjavi, ki mu govori, naj puško vrže v koruzo.
Popoldan sem bila na mailu – odgovorila sem vso zastarano pošto. Priznam in ne tajim, vsake toliko me prime želja po tovrstnem spreobrnjenju in takrat se kar kadi pod tipkami. Sploh pa se mi zdi, da sem današnji dan preživela v »lizanju včerajšnjih ran« ter v tihi hvaležnosti do Gospoda in vseh ljudi, ki so kot orodje v Njegovih rokah delovali včeraj in tudi še danes. 
Po večerni maši sem bila še pri pevski vaji. Sem vesela vsakič, ko lahko s svojim glasom zapojem o čudovitih Gospodovih delih. Sedaj, ko smo že v juniju, so na vrsti pesmi v čast Jezusovemu Srcu – tako mogočne so in evharistične se tudi več pojejo –  te so mi pa še sploh pri srcu, saj nimam dovolj besed in izrazov, s katerimi bi Gospodu povedala vso hvaležnost za njegovo vedno navzočnost. Ob takih trenutkih ponavljam del besedila našega pravila: »Ker nas je Gospod prvi ljubil, se mu popolnoma darujem v svobodi in izrekam svoje zaobljube.« Gospod, tvoja sem! Amen.