V. A. | torek, 07 marec 2017

»Ta film je dal glas žrtvam in upamo, da bo segel vse do Vatikana,« se je glasilo sporočilo producenta Michaela Sugarja ob leta 2016 prejetem oskarju za film V žarišču (angl. Spotlight), ki sledi resničnim dogodkom izpred približno petnajstih let, ko se je ekipa raziskovalnih novinarjev lotila razkrivanja pedofilije v duhovniških vrstah v bostonski nadškofiji v Ameriki in njenega sistematičnega prikrivanja s strani višjih Cerkvenih instanc. Postopno odkrivanje spolnih zlorab je dalo pogum mnogim žrtvam, ki so obelodanile svoje dolgo zamolčane rane, in razsežnost spolnih deliktov se je izkazala za veliko večjo od prvotno predvidene. V zadnjih letih so se pedofilski škandali v Rimskokatoliški cerkvi vrstili drug za drugim širom sveta, in tako pedofilija predstavlja eno najbolj bolečih področij današnje Cerkve.

Nekateri v navedem filmu ter drugih sorodnih dokumentarnih filmih, člankih in objavah vidijo v ozadju motiv napada na Cerkev in poskus njene očrnitve skozi prikaz problema kot veliko bolj obsežnega, kot dejansko je. Morda je kdo resda imel kakšen »proticerkveni« namen, a jasnemu in transparentnemu podajanju pravih informacij ne moremo ničesar očitati. Hkrati pa je potrebno priznati, da je pogost medijski odziv v zadnjih letih pripeljal do nekakšne laične podobe, v kateri se duhovnika enači s pedofilom, ki je vsekakor popačena in pretirana ter boleča in krivična do posvečenih oseb kot tudi do vernikov, ki so se primorani soočati z očitki glede dejanj, s katerimi nimajo pravzaprav nič. A prav tako je minimalizacija problema, češ da gre le za nekaj osamljenih primerov in da je celotna zadeva deležna prevelike pozornosti, lahko še bolj boleča za tiste, ki so bili pri vsem tem najbolj prizadeti – žrtve spolnih zlorab.

Rane žrtev

Težko si je predstavljati, kakšne bolečine in travmatska izkustva osebi prizadeja spolna zloraba. Občutki nemoči in tesnobe, nehoteno podoživljanje zlorabe, spremembe v čustvovanju, izolacija od ostalih ter druge bolečine, ki po navadi sledijo travmatski izkušnji, se kažejo v izkrivljeni podobi o sebi, drugih, kar posledično vpliva na eno temeljnih človekovih dejavnosti – oblikovanje odnosov. Pri žrtvah se pogosto kot odziv razvijejo simptomi duševnih motenj in nemalo jih razvije odvisnost od drog ali si odvzame življenje.

Še toliko težje si je predstavljati doživljanje otrok, ki se poleg navedenega spopadajo še z občutki krivde in pogosto o zlorabi ne povejo nobenemu ter svoje rane nosijo skozi življenje, brez da bi bile deležne strokovne pomoči, in se zato nikoli ne zacelijo.

A zloraba s strani duhovnika ima še eno dimenzijo več. Ne le, da so osebe telesno in psihično prizadete, temveč so tudi duhovno ranjene, duhovno zlorabljene. Ko oseba, katere roke so posvečene in nosijo Kristusov blagoslov, uporabi te roke za ostudna dejanja, se duhovna dimenzija otroka, ki je v ključnih obdobjih duhovnega razvoja, popolnoma poruši. »Človek, ki mi govori o Bogu, mi je naredil nekaj tako nagnusnega. Bi Bog res dopustil to? Bi Bog, če res obstaja, dopustil, da do tega pride? Ali ob vsem tem Bog res obstaja?« Lahko si predstavljamo, takšne in podobne misli žrtev, »oropanih« Boga. Oropati človeka Boga pomeni oropati ga življenjskega smisla, notranjega miru in pristnega življenjskega zadovoljstva.

Ob zgroženosti, ko spremljamo takšne novice, ne moremo mimo vprašanja, zakaj so duhovniki to počeli. Kaj je bilo tisto v njih, da so na tako bolesten način posegli v intimo otrok. V odgovor ljudje najpogosteje uperijo prst v celibat.

 Celibat na zatožni klopi

 Celibat naj ukinejo, pa bodo rešili problem! je pogosto moč slišati in brati. Gre za mnenje, ki se je dodobra usidralo v laično stališče glede pedofilije v Cerkvenih vrstah, a pravzaprav odraža slabo poznavanje človeške spolnosti in duševnih motenj. Ljudje celibat in pedofilijo nespretno povežejo na način, da v prvem vidijo restrikcijo spolnosti, ki sčasoma vodi v drugo. A potrebno je razumeti, da so pedofilska nagnjenja duševna motnja, ki je ne moremo razložiti le z odsotnostjo spolnih odnosov. Lahko si predstavljamo, da v kolikor duhovniku celibat, v smislu spolne vzdržnosti, predstavlja preveliko breme, ga bo najverjetneje prekršil, a pri tem ne bo prizadel nobene osebe. Tudi med strokovnjaki prevladuje nekakšen konsenz, da vzroka pedofilskim prestopkom ne moremo iskati v celibatu, temveč so vzroki dosti bolj kompleksni in globlji.

Terapevti, ki so delali z duhovniki s spolnimi prestopki, so pri njih pogosto ugotovili nerazrešene konflikte, ki izvirajo iz primarnih družin, prisotnost zlorabe v njej, neustrezen osebnostni razvoj ter čustveno in spolno nezrelost, motnje v navezanosti in sposobnosti oblikovanja medosebnih odnosov, sram pred lastnimi spolnimi impulzi. Lastnosti in izkušnje, v katerih lahko vidimo pomembne dejavnike, ki so vplivali na razvoj pedofilskih nagnjenj, so posameznike zaznamovale še pred vstopom v semenišča in obljubo celibata. Ni duhovniška služba tista, ki je s svojimi lastnostmi in zahtevami vplivala na razvoj težav duhovnikov, temveč so ti s svojimi ranami vanjo takšni že vstopili.

 V navedenih vzrokih se nam ponuja še en zaključek. Kolikor so si med seboj različni in kompleksni vzroki pedofilije, tako so lahko tudi zelo različne oblike manifestacije pedofilskih nagnjenj pri ljudeh. Splošno zmotno prepričanje je, da so si vsi (v tem primeru) pedofilski duhovniki med seboj enaki. Toda v resnici so si zelo različni po tem, na kakšen način so žrtve zlorabili, koliko je teh bilo in kako sami doživljajo svoje prestopke. Od »le« posamičnega primera neprimernega otipavanja, ki ga je duhovnik doživljal z veliko krivdo, do več deset žrtev, ki so bile siljene v spolni odnos, v čemer storilec ni videl nič spornega.

Če se vrnemo k prej podani iztočnici, da so bodoči duhovniki s takšnimi nagnjenji že vstopili v semenišče, se nam poraja vprašanje, ali so vanje vstopili ravno s tem namenom, da bi lahko kar se da najbolje izživljali svoja motena nagnjenja. Sam sem prepričan, da so med njimi zagotovo tudi takšni, ki so na takšen način zlorabili mašniško posvečenje in duhovniško službo. Spet za druge bi si upal reči, da niso imeli uvida v lastno doživljanje in so se jim njihovi impulzi postopoma razkrivali kasneje.

Zaključimo lahko, da je ne v celibat, temveč v vzgojo v semeniščih, prepoznavanje raznih težav in ravnanje ob njihovem odkritju potrebno usmeriti pozornost. Ravno zaradi pomanjkanja slednjega je bila v zadnjih letih Cerkev močno kritizirana.

 »Raje vidim, da je Cerkev ranjena, kot pa bolna« (papež Frančišček)

Z razkrivanjem zlorab se je začelo tudi razkrivanje, kako so se višje Cerkvene strukture odzivale, ko so bile seznanjene s prestopki duhovnikov. Škofje so pogosto duhovnike v svojih škofijah premestili v drugo župnijo, jih začasno poslali na bolniški dopust, družinam žrtev pa dali finančno kompenzacijo v zameno za molk o zlorabah. A premeščanja po župnijah, in s tem pravzaprav prikrivanje problematike, niso imela želenega, temveč prej neželeni učinek, saj so se zlorabe pogosto nadaljevale tudi v novih župnijah in se je s tem krog žrtev le širil. Če skušamo razumeti (a ne opravičiti) ukrepe škofov, lahko predvidevamo, da so skušali varovati ugled Cerkve, škofije ter tudi svojega lastnega, a so s tem le omogočili težavam, da so se nadalje razbolele.

Neustrezni ukrepi niso le povečevali stiske žrtev, ampak tudi vplivali na ostale vernike. V ameriških javnomnenjskih raziskavah v zadnjih letih se je pokazalo, da je zaradi Cerkvenih odzivov, povezanih z zlorabami, mnogo ljudi izgubilo vero in zaupanje vanjo. Predstavljamo si lahko, koliko jih je postopoma opustilo obiske svetih maš in zakramentalno življenje.

Kljub temu da je (bilo) ugotavljanje obsega zlorab, prisotnosti pedofilije med duhovniki, prikrivanja s strani nadrednih Cerkvenih struktur boleče, je prepotrebno za izkoreninjenje problema, revitalizacijo Cerkve in duhovniške službe. Pomembne korake v tej smeri je naredil papež Frančišek, ki je v odnosu do te problematike brezkompromisen, transparenten in odločen, da bodo vsi udeleženi odgovarjali za svoja (ne)dejanja. Pomembni premiki se dogajajo tudi v semeniščih, ki ponekod uvajajo psihološka testiranja, s katerimi skušajo dobiti vpogled v bogoslovčeve lastnosti, čustveno dozorelost in doživljanje lastne spolnosti.

Pomembni premiki so potrebni tudi na ravni vzgoje in izobraževanja v semeniščih v smeri poznavanja človeške spolnosti, življenja v celibatu, poznavanja samega sebe, prepoznavanja zlorab s strani drugih in ustreznega odzivanja nanje.

Potrebno je mnogo sprememb, a z njimi lahko Cerkev poskrbi, da se rane preteklosti ne ponovijo, da se ljudem vrne zaupanje v Cerkev in da do posvečenja pridejo tisti, ki pristno odgovarjajo na Božji klic.

Nekaj zaključnih misli

Pedofilija v duhovniških vrstah predstavlja eno večjih ran Cerkve v njeni zgodovini, ki je prizadela mnoge ljudi in privedla do izgube vere. Pri vsem tem ne smemo podleči medijski podobi, ki duhovniku a priori dodeli bolestne tendence in pravzaprav odvrača pozornost od tega, da je žal pedofilija prisotna tudi v pedagoških poklicih, v športnih klubih ter v največji meri v samih družinah.

Molitve in blagoslova so prepotrebne tako žrtve kot tudi storilci. Vse pa nam lahko služi kot opomnik, kako dragocene in prepotrebne so posvečene roke, ki resnično nosijo Kristusov blagoslov, delijo Božji kruh in nam pomagajo na poti zveličanja.

VIRI IN PRIPOROČENO BRANJE

Adams, K. M. (2003). Clergy Sex Abuse: A Commentary on Celibacy

Farrell, D. P. (2009). Sexual abuse perpetrated by Roman Catholic priests and religious.

Plante, T.G. (2015). Four Lessons Learned from Treating Catholic Priest Sex Offenders.

Scheper-Hughes N. in Devine, J. (2003). Priestly Celibacy and Child Sexual Abuse.

Songy, D. G. (2003). Psychological and Spiritual Treatment of Roman Catholic Clerical Sex Offenders.

McKenzie, N., Baker, R. in Lee, Jane (2012). Church's suicide victims. povezava

Poročilo John Jay

PRIPOROČENI OGLEDI

Mea Maxia Culpa: Silence in the House of God (imdb, youtube)

Deliver Us from Evil (imdb, youtube). 

 

Zadnja sprememba: torek, 07 marec 2017
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1493-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti