Anamarija T. | nedelja, 04 oktober 2015

»Hej, vstani, drugače bova zamudila,« me je predramil bratov glas. Zopet sem prespala budilko. Pred mano je dan mladih v Stični. Ponovno. Lahko bi rekla, da že kar tradicionalno vsako tretjo soboto v septembru preživim v Stični. Izkušnja je vsako leto drugačna, pa vendar me še nikoli ni pustila prazne. Vedno je bilo tako, da sem ob izteku dneva lahko dejala, da se naslednje leto vrnem.

Image
Foto: Ines Č.
Vstanem, ker se mi zdi, da slišim bratove korake, ki se ponovno bližajo moji sobi … Pogledam na uro in se zdrznem … Misli se osredotočijo le še na ujem avtobusa.

Po hitenju, beganju po hiši, iskanju primernih oblačil, polnjenju nahrbtnika z malico z bratom končno sediva na avtobusu. Ob pogovoru s prijatelji, premišljevanju o preteklem, lanskem dnevu mladih, ugibanju, kaj vse bomo doživeli letos, se zavem, da že pešačim preko polja proti stiškemu samostanu, v okolici katerega se vse odvija.  Na poti med njivami koruze razmišljam, kam bi se odpravila najprej. Mogoče na osrednji prireditveni prostor ali pa bi mogoče najprej preverila stojnice. Mogoče bi raje zavila na program za študente ali celo šla najprej v cerkev. Težka odločitev ob tako veliki in vabljivi izbiri. Le kakšna bo letošnja Stična?

Bila je posebna. Unikatna. Bila je Stična 2015. Zapomnila sem si jo predvsem po srečanjih. Po dolgem času sem se zopet dobila s prijatelji, s katerimi se že dolgo nismo videli, pa tudi s tistimi, s katerimi smo praktično ves čas skupaj. Z enimi smo si skupaj ogledali stojnice, se udeležili študentskega programa in obiskali delavnice. Z drugimi sem odšla na sladoled, sedla v travo in z njimi  klepetala.  Skupaj smo bili pri maši in po njej tudi »zažurali«.

Med vsem tem dogajanjem sem si vzela nekaj časa tudi zase in odšla v cerkev.  V njeni tihoti sem našla svoj mir. Tam sem za trenutek lahko pozabila na zunanji vrvež in razmišljala o svojem življenju, o dogodkih in pripetljajih, ki so se mi pripetili. O svoji veri, o svojem večkrat strahopetnem kot pogumnem srcu, o iskrenosti oz. neiskrenosti svojega srca.

Image
Foto: Ines Č.

V molitvi sem se pogovarjala z Njim. Lahko sem mu povedala, kako se počutim, kaj me bremeni, kaj me veseli. Najino srečanje pa je doseglo vrhunec pri maši, pri  obhajilu, ko je On v podobi kruha vstopil v moje telo. Zavedala sem se, da kamorkoli  grem, je On vedno z  mano. Kogarkoli srečam, On z mano, v meni, po meni srečuje ljudi in tudi jaz po njih srečujem Njega. Vesela sem bila tega spoznanja, hkrati pa sem občutila tudi odgovornost, kako ga ponašam v svet.

Ko sem po končanem veselem rajanju spet pešačila preko koruznega polja, sem v sebi čutila hvaležnost. Za srečanja. Za nova spoznanja. Za Stično. Tudi letos me je obogatila. Se že veselim kaj mi bo prinesla naslednje leto.

 

 

Zadnja sprememba: nedelja, 04 oktober 2015
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3708-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti