Maja B. | sreda, 22 julij 2015

O Afriki in njenih prebivalcih imamo precej naučenih predstav. »Tam ljudje bolj cenijo dobrine, imajo močnejšo vero …« Ko okolje doživiš iz prve roke, na ljudi nehaš gledati tako kolektivno, pravi Ingrid – študentka, ki se je prejšnje poletje za en mesec odpravila na misijone v dekliški internat v Namaachi (Mozambik), ki jo vodijo sestre hčere Marije Pomočnice.

ImageOd kod sploh ideja, želja, da se odpraviš v Afriko?

Že dolgo sem si želela doživeti misijonsko izkušnjo in sicer v Afriki. Tako da me ta moja želja o obisku Afrike spremlja že kar nekaj časa.

S kom si se odpravila v Mozambik in kako so potekale priprave?

Na misijonsko izkušnjo sem se odpravila z organizacijo VIDES, ki jo vodijo sestre HMP. Tako se nas je pet punc z vse Slovenije in sestra HMP pripravljalo na to prostovoljsko izkušnjo že od oktobra 2013 na pripravljalnih vikendih. Na njih smo spoznale okolje, v katerega smo se odpravljale, in tamkajšnjo kulturo, pomen prostovoljstva, pripravile pa smo tudi nekaj idejnih zasnov za igre in delavnice za dekleta. Poseben vikend smo namenile duhovni rasti, saj vemo, da je za uspešno opravljeno delo potrebna osebna bližina z Jezusom.

Kako si doživljala potovanje do Mozambika in prvi stik s tamkajšnjim okoljem? Je bil velik kulturni šok?

To potovanje je bilo moje prvo potovanje z letalom, zato je bilo poleg vsega prisotno še vznemirjenje glede letenja. Vendar je bila vožnja z letalom (trajale je okoli 13 ur) prijetna in predvsem mirna. Tamkajšnji javni prevoz pa se zelo razlikuje od našega. Njihovi avtobusi so “šape”, kombiji, za katere se zdi, da nimajo omejenega števila potnikov – kolikor ljudi se stisne v šapo, toliko se jih lahko pelje. Na srečo me nismo uporabljale javnega prevoza – po nas je prišla sestra Zvonka (misijonarka v Mozambiku) z avti, tako da smo imele kar soliden prevoz. Moj prvi odziv na okolje je bil: “Smo v 21. stoletju, ljudje po svetu pa še vedno živijo tako?” To pomeni, ponekod brez elektrike, brez vodne napeljave, v kolibah, ki jih vidiš po televiziji. Vendar pa tamkajšnjih ljudi to ne moti, po mojem mnenju zato, ker drugega oz. sodobnejšega ne poznajo.

Kako je potekal tvoj vsakdan? Se je bilo težko navaditi na tamkajšnji način življenja?

Zjutraj smo vstajale nekaj pred sedmo uro, da smo bile ob 7.15 na zajtrku. Učne ure in pomoč pri učenju smo začele okoli osme ure in zaključile do enajste ure, ker so se takrat dekleta odpravila pod tuš in se preoblekla za v šolo, kamor so odšle po kosilu. Naše kosilo je bilo ob 12.15. Po kosilu smo se vsak dan odpravile na sprehod po okolici, takrat smo bile tudi v stiku z domačini. Z mlajšimi dekleti (ki so prišle iz šole in pokosile) smo začele učno pomoč ob 14.30 in jo zaključile ob 16.30, ko so one odšle pod tuš. Ob 18.00 je bila vsak dan molitev rožnega venca, ob 19.00 pa večerja. Po večerji smo se prostovoljke zbrale, da smo ovrednotile dan in namenile čas našemu druženju (petju, klepetu). Vikendi so se nekoliko razlikovali: ob sobotnih dopoldnevih smo pripravile delavnice, popoldneve pa izkoristile za daljše pohode, ker so dekleta imela verouk. Nedelje pa smo začeli z mašo in druženjem do kosila, po kosilu pa smo imeli oratorij (igre, delavnice), na katerega so prišli tudi okoliški otroci.

Kako pa je s tempom življenja? Je kaj drugačen od slovenskega?Si ljudje vzamejo več časa drug za drugega, za družino?

Njihov pogled na tempo življenja je popolnoma drugačen od našega. Mi smo zelo osredotočeni na to, da smo ob dogovorjeni uri na določenem mestu in da se dejavnost začne točno. Pri njih pa je drugače. Okvirna ura obstaja, ampak zgolj okvirna. Nihče se ne jezi, če zamudiš, ne razumejo najbolje koncepta “mudi se mi, ker sem zmenjen za to in to uro”. To pa prinaša s sabo tudi to, da si vzameš čas za tistega, ki ga slučajno srečaš oziroma pri komer ti je prijetno.

Ali v okolju, v katerem si bivala, prevladuje lokalno prebivalstvo? Kaj si uspela spoznati v tem kratkem času o njihovi kulturi, veri? Lahko izpostaviš kakšno vrednoto, za katero si opazila, da je v tem okolju posebej cenjena?

V Namaachi (kraju, kjer smo se nahajale) je belcev zelo malo in to pomeni, da smo bile zelo zanimive za tamkajšnje prebivalstvo, predvsem otroke. To vključuje poglede ko se sprehajaš, včasih se te kakšen otrok na hitro dotakne, zgodilo se je celo to, da so nas slikali. Zelo so hvaležni za kakršnokoli pomoč. Cenijo, kar je posameznik sposoben narediti ali dati, nikoli ti ne dajo občutka, da si naredil premalo, da bi moral pokazati večjo storilnost. To se mi je zdelo res lepo, ker tako dobi človek občutek, da je res nekaj doprinesel, naredil nekaj dobrega.Image

Ali se po tej izkušnji kaj drugače gledaš na svet, na svoje življenje doma, na odnose?

Človek se hitro navadi na takšen način življenja, ker stvari niso tako zelo vpete v okvirje, roke, zahteve. Dosti bolj je prišlo do izraza dejstvo, da On za vse poskrbi in da vse uredi, ob pravem času. Res sem prinesla te občutke in pogled na svet okoli mene s sabo, ampak so ga zahteve iz domačega okolja (služba, druge dejavnosti, pričakovanje točnosti in storilnosti) po hitrem postopku (po 2 tednih) povozile in je bilo nemogoče vzdrževati tak način razmišljanja.

Kaj te je najbolj pretreslo, te najbolj zaznamovalo v tej izkušnji?

Najbolj sem se zavedla naslednjega dejstva – ko razmišljamo o Afriki, afriških prebivalcih vedno govorimo zelo kolektivno – oni so bolj prijazni kot mi, imajo močnejšo vero, bolj cenijo dobrine… Zdaj vem, da je tako razmišljanje zmotno. Oni so, ravno tako kot mi, posamezniki z lastnimi ambicijami, vrednotami, vero …

 

Zadnja sprememba: četrtek, 23 julij 2015
(6 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 15792-krat.



Napovednik dogodkov

E-priprava na zakon
ned, 30.04.17


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti