Na kaj pomislim ob besedi
hrana? Zgolj na to, kaj bom ob prvi priliki, ko mi bo zakrulilo v želodcu nesel
v usta? S čim bom se bom nasitil, s čim potešil lakoto? Kaj pa moja duša? Tudi
njo kdaj nahranim?
Na prvi pogled marsikomu
morda zveni malo tuje, a prav vsak izmed nas to potrebuje. Potrebuje nekaj, s
čimer si »napolni baterije«, kot radi rečemo.
In vsak izmed nas lahko najde nekaj svojega. Sprehod v naravi ali pa
sproščen klepet s prijateljem, morda branje knjige pod drevesnimi krošnjami,
trenutki tišine sredi narave… Vse to in še marsikaj drugega uporabljamo v
vsakodnevnem življenju, pa se tega niti ne zavedamo.
Žal pa pogosto pozabljamo
na tisto več. Na hrano po kateri naša duša resnično hrepeni. Pozabljamo na »nebeški kruh« v katerem se nam
daje sam Gospod. Pozabljamo na pomembnost tiste drobne bele hostije –
prikritega, a resničnega Jezusovega telesa – v podobi katere vsak dan prihaja
med nas. In kako malo časa tekom dneva namenimo svojim dušam, da bi se v
resnici lahko spočile in prerodile pri Stvarniku, ki se želi združiti z njimi.
Pa je res tako težko kdaj pa kdaj tudi med tednom zaviti v kakšno cerkev in če
ne drugega, tam posedeti za nekaj trenutkov v tišini pred tabrnakljem? Kristus
skrit v tabernaklju potrpežljivo čaka, da prideva, ti in jaz, tja, pred
najinega Stvarnika, najinega Gospoda in Prijatelja, da se »sončiva« v svetli
senci Sonca našega življenja, kot je Evharistijo imenoval bl. Alojzij Grozde;
da sva tam in dovoliva, da naju svojim svetim Telesom nahrani in okrepi, da
pustiva, da naju ozdravi naših grehov, izmije napake in da se odžejava ob
studencu Žive vode, okrepiva ob Kruhu življenja.
Da, v nedeljo že gremo k
maši, ker so nas tako vzgojili ali pa ker je to pač tradicija, ki se je bolj
ali manj držimo; ampak a je to dovolj? Je prav, da gremo k maši samo zato, ker
smo bili tako vzgojeni, ker je to pač naša navada? Gotovo ne. Si predstavljaš,
da bi tudi kosilo jedel samo v nedeljo? In potem bi od njegovih ostankov in
spominov na okusno hrano moral preživeti cel teden? Tako nekako se lahko kaj
hitro počuti naša duša, če med tednom pozabimo nanjo, če si ne vzamemo časa
zase in za Boga. Molitev in branje Svetega pisma ali drugih duhovnih knjig
sicer nekoliko oblaži lahkoto, vendar se moraš zavedati, da je edina prava
hrana za dušo Sveta Evharistija – tista drobna bela hostija, ki nam tako hitro
postane zgolj košček nekvašenega kruha. Ker prehitro pozabimo kako nekaj
velikega je sveta Evharistija, Božji kruh za življenje sveta. V tem tako
majhnem koščku kruha, je skrito vse Veličastvo sveta, Bog sam, Kristus, Božji
Sin. Resnično je mnogo mnogo več, kot pa je vidno našim očem. Je neprecenljivi
Božji dar človeku. In le zakaj tega darila ne bi sprejeli...