Na kaj pomislim ob besedi hrana? Zgolj na to, kaj bom ob prvi priliki, ko mi bo zakrulilo v želodcu nesel v usta? S čim bom se bom nasitil, s čim potešil lakoto? Kaj pa moja duša? Tudi njo kdaj nahranim?

Na prvi pogled marsikomu morda zveni malo tuje, a prav vsak izmed nas to potrebuje. Potrebuje nekaj, s čimer si »napolni baterije«, kot radi rečemo.  In vsak izmed nas lahko najde nekaj svojega. Sprehod v naravi ali pa sproščen klepet s prijateljem, morda branje knjige pod drevesnimi krošnjami, trenutki tišine sredi narave… Vse to in še marsikaj drugega uporabljamo v vsakodnevnem življenju, pa se tega niti ne zavedamo.

Žal pa pogosto pozabljamo na tisto več. Na hrano po kateri naša duša resnično hrepeni.  Pozabljamo na »nebeški kruh« v katerem se nam daje sam Gospod. Pozabljamo na pomembnost tiste drobne bele hostije – prikritega, a resničnega Jezusovega telesa – v podobi katere vsak dan prihaja med nas. In kako malo časa tekom dneva namenimo svojim dušam, da bi se v resnici lahko spočile in prerodile pri Stvarniku, ki se želi združiti z njimi. Pa je res tako težko kdaj pa kdaj tudi med tednom zaviti v kakšno cerkev in če ne drugega, tam posedeti za nekaj trenutkov v tišini pred tabrnakljem? Kristus skrit v tabernaklju potrpežljivo čaka, da prideva, ti in jaz, tja, pred najinega Stvarnika, najinega Gospoda in Prijatelja, da se »sončiva« v svetli senci Sonca našega življenja, kot je Evharistijo imenoval bl. Alojzij Grozde; da sva tam in dovoliva, da naju svojim svetim Telesom nahrani in okrepi, da pustiva, da naju ozdravi naših grehov, izmije napake in da se odžejava ob studencu Žive vode, okrepiva ob Kruhu življenja.

Da, v nedeljo že gremo k maši, ker so nas tako vzgojili ali pa ker je to pač tradicija, ki se je bolj ali manj držimo; ampak a je to dovolj? Je prav, da gremo k maši samo zato, ker smo bili tako vzgojeni, ker je to pač naša navada? Gotovo ne. Si predstavljaš, da bi tudi kosilo jedel samo v nedeljo? In potem bi od njegovih ostankov in spominov na okusno hrano moral preživeti cel teden? Tako nekako se lahko kaj hitro počuti naša duša, če med tednom pozabimo nanjo, če si ne vzamemo časa zase in za Boga. Molitev in branje Svetega pisma ali drugih duhovnih knjig sicer nekoliko oblaži lahkoto, vendar se moraš zavedati, da je edina prava hrana za dušo Sveta Evharistija – tista drobna bela hostija, ki nam tako hitro postane zgolj košček nekvašenega kruha. Ker prehitro pozabimo kako nekaj velikega je sveta Evharistija, Božji kruh za življenje sveta. V tem tako majhnem koščku kruha, je skrito vse Veličastvo sveta, Bog sam, Kristus, Božji Sin. Resnično je mnogo mnogo več, kot pa je vidno našim očem. Je neprecenljivi Božji dar človeku. In le zakaj tega darila ne bi sprejeli...