Uf, zbudila sem se z groznim glavobolom in premišljevala ali je že nedelja, ko bi lahko pol ure dlje spala ali ne. Pa ni bilo nič, druga ura je zazvonila in resnica mi je prišla v zavest. Četrtek, čas za vstat in nima smisla, da bi se smilila sama sebi. Pa še nekaj, za sveto sem si obljubila, da bom šla zvečer spat. Hm. Pogled skozi okno me je spravil v boljšo voljo – sonce s štirih strani neba … Bogu hvala!

Kljub glavobolu – nekaj lepega. Po molitvi in zajtrku je postajalo življenje nekoliko lepše. Pa premišljevanje. Trenutki in minute ozaveščanja daru življenja, daru, ki ga imam, da lahko v miru in brez travm začenjam dan. Pa klic iz studia Ognjišča – da pridem uredit oddajo. Mislim, da sem reklamo zanjo že naredila včeraj. Pa vseeno, na sporedu bo v soboto ob 8. uri Mati Katarina iz Nazarij je povedala marsikatero modro. Sva to ugotavljala skupaj s tehnikom Mihom, ki je bil čisto navdušen nad intervjujem. Ko sem prišla domov, sem šla na delo. Ma, morilo me je težko vprašanje v zvezi z enim dekletom. Nisem se mogla skoncentrirati in tako sem po približno uri dela ugotovila, da prevajam iz nemščine v slovenščino in tipkam nemški črkopis. Približno tako je bilo videti: tschrkopiss. Ajme-meni. Sem prekinila delo in šla pospravljat predale… Ljubi Bog, kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo. Pa kaj hočemo. Sem pred kratkim slišala stavek, ki ga je menda rekel Andrej Šifrer: »Star si, kadar moraš dolgo premišljevati, preden se spomniš stvari, ki si jo pred kratkim naredil prvič.« Po tejle definiciji in današnji izkušnji torej še nisem stara, pa naj EMŠO govori, kar hoče… Opoldanska molitev je bila zaznamovana s telefoni, kot da bi vsi ljudje čakali samo na to, da gremo molit in bi nas takrat klicali. No ja, menda je včasih tudi prav tako. Popoldan sem okušala posebno milost. Res, skrb glede omenjenega dekleta ni bila nič manjša in vse, karkoli sem delala, vse je bilo povezano in prepleteno z molitvijo k Svetemu Duhu – za modrost odločitve in prave besede v pravem trenutku. Šla sem v kapelo. Nisem mogla biti dolgo na mestu. Pa vendar – kar na enkrat – v nekem trenutku sem začutila, da veliko ljudi moli zame in potem sem dobila še en tak prav lep, tolažeč mail – hm, ni da bi govoril, samo še tiha zahvala Gospodu! In potem se je res vse rešilo – brez mojega velikega vmešavanja. Čisto preprosto. To, kar se je meni zdelo nemogoče izgovoriti, sem izgovorila in bila sem več kot le razumljena… Gospodu večna hvala in zahvala. Kako resnične so besede psalma: »Moja rešitev pride od Gospoda,« (Ps 121)
Tik pred večerno mašo sem še dežurala v župnijski pisarni. Uh, kakšna gneča in telefon na telefon, zvonec na zvonec, prijava za romanje, informacije o zaključku verouka, prisluhniti njemu, pa njej – ojej, še en razlog več, da nimam hrepenenja postajati »župnica«.
Večerno češčenje, ko sem pred tabernakelj lahko položila vse, od glavobola do hrepenenja, od žalosti do veselja, od nemira do umirjenosti pred Njim, ki je moja moč in rešitev. Amen.