| sreda, 03 junij 2015

Pozdravljeni!

Na vas se obračam skupaj z mojim možem (oz. v njegovem imenu), ker resnično ne veva več kako pomagati moževemu bratu. Z možem se razumeva, stara sva okrog 30 let, brat pa mlajši, okrog 25 let.
Ker zgodbo pišem sama, vam bom skušala razložiti tiste stvari, ki sem jih uspela izvedeti v času odkar ga poznam(dobri dve leti).
Brat od moža ima namreč kar nekaj težav. Doma imajo kmetijo, na kateri sicer pomaga, a kot pravijo ne najbolj rad. Nekako se predvideva da bi on prevzel vso domačijo in delo, vendar imam včasih občutek da to ni njegova prava želja. Oba brata (mož ima namreč še enega brata in sestro) sta našla drugo delo in ne bosta ostala doma na kmetiji. Pravzaprav bi težko rekla kaj si možev brat sploh želi, ker ga res ne poznam dobro. Nisem se še nikoli z njim pogovarjala. Sicer pa v družbi dokaj komunikativen in do mene tudi vedno prijazen in korekten.
Prva težava je zagotovo alkohol. Pitje in vožnja pod vplivom alkohola. Začelo se je dve leti nazaj, ko se je z motorjem zaletel, padel in tako pristal v bolnišnici. Zdravljenje je bilo kar dolgotrajno, zanj najbrž tudi kar naporno, glede na to, da je mogel večino časa počivati. On pa je najbrž kar navajen dela, ne pa ležanja. Čez približno pol leta, si je poškodoval gleženj, zato je moral počivati, takrat pa se je zgodil celo poskus odvzema življenja. Prerezal si je žile na zapestju, k sreči neuspešno.
Njegova zgodba se nadaljuje s praznimi obljubami, da bo spremenil svoje življenje, da bo nehal s pitjem. Odvzeli so mu izpit, pa mu je mož pomagal, da ga je dobil nazaj. Takrat je res s sklonjeno glavo trdil, da se zaveda napake in da je zadnja. Pa seveda ni bila. Minilo je nekaj časa, obdobja pijančevanja  pa so se nadaljevala.
Naslednja zgodba je bila, ko se je na eni zabavi tako zelo napil, da je v tistem opitem stanju ponorel in sta se z mojim možem skoraj stepla. Sicer naj povem, da mojega moža, spoštuje,…čeprav ne živi doma, ga vsi zelo upoštevajo. Tega dogodka se je možev brat sicer vidno sramoval in se mu je tudi opravičil. Takrat sta se pomenila, da stvari ne morejo iti tako naprej. Brat je ponovno zatrjeval da se zaveda tega, da ne ravna prav. A žal, stvari so se začele ponavljati.
Preden nadaljujem, vas verjetno zanima še vloga očeta in mame. Sta dobra človeka, res pa je da ima tudi oče občasne težave z alkoholom. V opitem stanju zna povedati kakšno težko besedo otrokom. Mati ima otroke zelo rada, ni ji vseeno, je stroga, a vseeno se mi zdi da premalo. Do moževega brata se vede dokaj zaščitniško. Res je, da ga krega, da mu pove, da ni ravnal prav, a vseeno mislim da ne bi smela obtoževati drugih, da je on takšen. Res je, da ima možev brat slabo družbo, vendar mislim da se je treba osredotočiti na težavo v družini, drugih ljudi se ne bo dalo spremeniti.   Mati mu skrije ključe, da se ne vozi pijan, hodi ga iskat v mesto, ker nima več izpita-ponovni odvzem. Ne vem ali je to prav ali ne.
Včeraj pa se je ponovno zgodil dogodek, ki naju je z možem napeljal na idejo, da mu skušamo pomagati še kako drugače, ker enostavno ne vemo več kako ravnati.
Bratu je zvečer začel nekaj divjati po dvorišču hiše, stekel v gozd in potem se materi ni hotel oglasiti. (to so nama povedali njegovi domači, ker z možem živiva drugje). Mož in drugi brat sta ga šla iskat okrog kmetije, vendar ga nista našla.
Najbolj pa nas je pretresel telefonski klic. Brat je poklical mojega moža, rekel naj ga ne iščejo, da je nekje okrog doma. Možu je rekel, da ga ima sicer zelo rad, ampak da ne sodi med njih. Kaj točno to pomeni ne veva. Strah nas je. Radi bi mu pomagali, pa res ne vemo več kako.
Mož mu je že povedal da bo mogel na odvajanje od alkohola oziroma da si bo moral poiskati nekakšno pomoč. Samo to je zelo težko, ker človeka v treznem stanju ne moreš kar nekam odpeljati, sploh če je to tvoja družina. V treznem stanju ti zagotovi da je bilo zadnjič, se kesa, se ti zasmili. Potem pa se zgodba znova in znova ponovi. V tebi se nabira jeza in krivda, ker ne veš kaj je v tvoji moči.
Možu sem predlagala, da bi prosila še vas za pomoč, da bi še vas povprašala za mnenje. Kako naprej, na koga se obrniti. Smo v temi in ne vemo kako pomagati človeku, ki nujno potrebuje pomoč.
Prosimo za kakšen nasvet, idejo.
In že vnaprej najlepša hvala, da ste si vzeli čas in prebrali pismo. Zgodba je na papirju dolga, a v resnici še daljša. Upam, da sem vam uspela pojasniti čimveč.
Bi pa vas prosila, da zgodbe ne bi v celoti objavili. Ne bi želela kogarkoli izpostavljati.
Hvala vam
Lepo vas pozdravljam,
Jožica


Draga gospa Jožica,

v svojem globokem sočutju do svojega moža in njegove družine se obračate po nasvet, ki bi vam vsem pomagal. Zelo trpite ob dejstvu, da imata oba zvezane roke. Doživljate, da ste vi in vaš mož povsem nemočna v svoji želji pomagati nekomu, ki je vendarle odrasla oseba.

Ker ste inteligentna in čuteča oseba, ste že sama spoznala, da se vi v vso zadevo ne morete mešati. To je dejansko stvar družine, katere del je vaš mož, kljub temu, da sedaj z vami živi novo življenje. On lahko tu naredi konkretne korake, ki pa mu jih boste s svojo razumevajočo in podporno držo omogočala tudi vi. Že sedaj pa veste, da je vaš mož vedno deloval, kot je bilo le najboljše možno, čeprav močno doživljate njegovo trpljenje, stisko in nemoč - in ob tem vam je resnično težko.

Kar vi lahko storite je, da jasno začutite meje: med sabo in vašim možem, med vašo in njihovo družino, med svojo odgovornostjo in odgovornostjo drugih in nenazadnje med svojo bolečino, bolečino vašega moža in bolečino njegovega brata. Samo vi ste odgovorna zase, za svojo umirjenost, in niste ter ne morete biti odgovorna za druge, pa če bi si to še tako želela. Tako je tudi možev brat odgovoren zase – le da te odgovornosti pač še ni razvil. Kar vam želim povedati je, da bi vas in vašega moža rada osvobodila odgovornosti za dejanja njegovega brata. Oba bi mu tako želela pomagati, takoj bi kaj tudi naredila namesto njega, če bi le delovalo – pa žal ne gre.

Dejsto je, da je brat vašega moža v globoki stiski. Iz stiske posega po pijači, iz stiske govori besede, ki se jih potem sramuje in iz te svoje groze dela razne drame. Na ta način kliče nekoga, ki bi mu pomagal.

Gre za otroško taktiko, kako priklicati nekoga na pomoč. Majhen otrok se dere toliko časa, da ga nekdo sliši, malo večji bo že vrgel igračko v steno, v želi, da bi prišel nekdo, ki bi ga slišal, razumel in umiril. In ko odraščemo, samo spreminjamo igračke za druge rekvizite. Umirjamo svoje telo preko zasvojitvenih substanc, ki menjajo razpoloženja, da vsaj za nekaj trenutkov pozabimo in je olajšano stilno trplejnje, ki divja znotraj nas.

Zelo verjetno je, da se svojih bolečin možev brat niti ne zaveda in si tako dejansko ne more pomagati, ker ne razume, kaj se mu dogaja. Vse kar ve oziroma čuti je, da se napetost vsaj malo sprosti, ko poseže po pijači ali naredi kakšno drugo neumnost. In da jih dela veliko vašemu možu, je znak, da čuti tam največ možnosti, čuti, da je tam nekdo, ki bi mu pa lahko pomagal. V tistem trenutku se sicer vse zgrne nanj, vse pada po njem - a čeprav se sliši absurdno, ga to umiri. Kot bi iskal in si sam kreiral situacije, katerih žrtev je potem on sam, kot da je v tem povsem nemočen. In ravno to nemoč doživljate tudi vi, draga gospa – a ta nemoč ni vaša, je le njegova. Gre za doživljanje sočutnih duš, ki ne morejo pogledat stran, ko začutijo trpljenje. Zelo globoko in ljubeče je, da vam ni vseeno – rada bi vam povedala le, da čutite njegovo bolečino in nemoč, ne svoje. Vi ste še kako močna, da živite svoje življenje in da vodite svoje stvari – ki pač ne vodijo vas, kot se to žal dogaja moževemu bratu.

Torej, bolečine, s katerimi se brat sooča na nefunkcionalen način, bodo gotovo potrebne dolgotrajne predelave, ozaveščanja in razreševanja – a pogoj zato, da se stvari začnejo razreševati, je, njegovo trezno stanje. Zasvojen človek bo iskal lahke in hitre izhode, stiske pa se na ta način samo kopičijo. Zato je prvi pogoj za kakršno koli delo, njegova popolna abstinenca. Samo preko tega bo lahko začel ozaveščati, kdo on je, kaj se mu dogaja, kaj vse lahko stori, spremeni in obrne, za kaj je le sam odgovoren in kaj vse se je nakopičilo nanj od drugod – in ni njegovo, torej lahko od tistega sveta odide.

Kar verjetno pričakujete od mene, je konkreten nasvet. Želela bi vama obema z možem umirjenosti, da z bratom ne debatirata več (vi tako ali tako to delate le v mislih). Predvsem torej, da vaš mož spozna, da so vsa pregovarjanja, dokazovanja, prepričevanja in prošnje s strani njegovega brata ena sama MANIPULACIJA, ki moža (in tudi vas) zmede, da mu ne more pomagati. Potrebna je moževa trdna odločenost in notranji mir: »Brat dragi, jutri greš na zdravljenje – jaz te bom peljal.« Sledil bo cunami, poplava in potres vseh mogočih utemeljevanj, zakaj to ne bo šlo in ni mogoče in ni pravično in ni odraslo in ni smiselno in ni ... in da mama to, pa oče ono, pa kmetija rabi, pa služba kliče, pa ne vem še kdo ... Naj na vse to ne odgovarja, pač pa jasno in odločno vztraja pri svojem. Ker njegov brat potrebuje ta mir, to dejstvo – »Greš in čisto vse ostalo bo počakalo«. To je način, da se bratu omogoči pogledati v nov svet, kjer so stvari drugačne in možne in kjer so njegove sanje in želje pomembne in kjer on ima moč stvari delati, doživljati drugače, živeti drugače, boljše, polnejše in veliko veliko lepše, kot na način, ki ga je bil vajen do sedaj.

Naj mu bo vaš mož trden steber, neomajna opora, naj verjame v svoj prav in naj ne popušča: »Brat, rad te imam, ni mi vseeno zate, zato greva. In pika.« In ker brat še ne more verjeti vase, naj vanj in zanj verjame vaš mož. To bo njegova najboljša popotnica.

Iskreno upam, da imate tudi milost vere in ob vsej situaciji molite za mir pri sebi. Ni treba, da čakate na mir pri drugih - v vas je in je nalezljiv. Nalezel se ga bo vaš mož in tako bo šel naprej do brata in ostale družine. Bodite majhna, nepomembna lučka, ki zadaj, tiho in neopazno dela čudežne premike. Naj vam pri vzpostavljanju miru še kdo pomaga. Tako bo lahko počasi a vztrajno zrasla odločnost, da pomagate človeku, ki si sam ne more pomagati. Brat ima problem, ki si ga žal še ne zmore priznati. Vsi problem vidite, vsi se z njim soočate, vsi veste, da nakaj ni vredu – razen njega. V treznem stanju je resnično iskreno prepričan, da se stvari ne bodo ponovile – zato pa veste vi, da se bodo, če se jih kar pusti.

Vaš mož lahko z distance vidi stvari za svojega brata realno, gre nad vse njegove briljantne izgovore in ga pelje tja, kjer mu dobo pomagali. In v tej drži vztrajajte. Ker ni pomembno, kolikokrat smo padli in kako globoko. Kar šteje je, da smo potem znova in znova iz tega vstali, poskusili še enkrat in še enkrat in če ni šlo pa še enkrat. In če še ni šlo – gremo pa še enkrat!

 

V molitvi z vami draga gospa Jožica, Taja Šinkovec, magistrica zakonskih in družinskih študij

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2484-krat.



Napovednik dogodkov

E-priprava na zakon
pon, 20.02.17


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti