| nedelja, 10 maj 2015

18-letno dekle se srečuje s svojo drugačnostjo od sovrstnikov ... 

 

Zdravo!
Sploh ne vem kako naj začnem. Sploh še nikoli nisem govorila o tem. Ampak jaz enostavno ne morem več živeti tako in sploh z nobenim ne morem govoriti o tem. Sploh ne vem, če mi vi lahko pomagate, ampak res ne vem komu lahko pišem.
Pač, nikoli še nisem mela fanta in tud sploh mi nikoli ni bil noben na tak način všeč. Saj sem se družla s fanti, samo nikoli nisem do nobenega čutila nič takega, kar so govorile moje frendice, sploh nisem bla nič živčna zraven njih, fanti me sploh niso nikol vzburjal.
Ampak sej to je lih to kar mene tok mori. Pač jz sm zdej to opazla v bistvu tud za nazaj, da sm že v osnovni šoli ful kr opazla svoje sošolke v garderobi, ko smo se preoblačle pa da sm bla dostkrat živčna takrat sam takrat itak si ves čudn in se počutš čudn. In pol k začneš tko mal fantazirat o sexu in so se men prikazval ženski deli telesa. In sem se počutla mal čudn, sam nisem itak se takrat še pogovarjala o tem s sošolkami, da bi vedla, a je to normaln, k smo ble premejhne. Sam potem v srednji šoli sem se začela počutit, kokr da nism taka, kokr so ostale punce, pač neki kr ni šlo, sploh se nism znala vklopit normalno. Včasih me je kr vrgl ven iz tira, ko sm kero sošolko objela al pa vidla sam v spodnjem perilu. Jz sm se ful nehala družit tok z vsemi, ker sem se počutla, kokr da sploh ne spadam nikamor in nisem vedla, kaj je narobe z mano, da mi kr noben tip ni nikol všeč. Pač zdej boste rekli, da sem lezbijka. Samo jz res nism lezbijka, mene nikol niso tko vzgajal. Eni mogoče tko živijo, sam jz tega res nočem. Jz si tok želim met tipa in živet normalno življenje, kokr vsi ostali. Že od skos. Ampak se to kr dogaja v men. Sploh ne vem, kaj nej nardim. Sploh ne vem, od kje to pride, k to nism jz. K da sploh nebi bla 
jz. Pač ne vem, h komu nej grem, jz se počutim ful samo. Pa v cerku nikol nismo lih redno hodil, razen včasih z mojo babi, sam nje zdej ni več in zdej sploh ne vem, zadne čase se mi zdi da bi mi tm loh pomagal, sam nism si upala kr it h kr enmu župniku. Ful me je sram, pa ne vem h kermu. Jz nočem bit taka. Pač prosim, pomagite mi. Jz res ne vem, kaj nej nardim. Na internetu sm neki brala, da se da to popravt, ampak jz ne vem, kam nej grem. Pač jz tega nočem in tud ne morem več, jz bi res nardila vse, da bi se loh normalno počutla. Pač vse, jz ne morm več mene je tok sram. Prosm, pomagite mi.

RockinGirl

 

Pozdravljena RockinGirl!

Hvala za tvojo iskreno osebno izpoved, v kateri se čuti tvoje doživljanje vrstnikov, ki ti jemlje notranji mir.

Ko sem prebrala tvojo izpoved, se mi je najprej postavilo vprašanje, kakšno samopodobo imaš, kako doživljaš sebe, koliko se sprejemaš takšno kot si. Iz tvojega vprašanja namreč veje velika borba s samo seboj, ker se doživljaš drugačno kot drugi. Ali si res toliko drugačna od svojih vrstnikov, pa je vprašanje. Sama se spominjam, kako so se mnoge moje gimnazijske sošolke hvalile, s kolikimi fanti hodijo, kdo vse jim je všeč, pa kako vse je bil kdo z njimi nežen itd. V resnici pa je bilo morda polovico tega, kar so govorile blizu resnice. V srednji šoli je namreč težnja po 'biti vsaj tak kot vrstniki, če ne boljši' zelo očitna in mnogi žal na račun tega gredo tudi v različne odvisnosti in zlorabe. To sem ti napisala zato, da si ne misliš, da moraš nujno biti taka kot dajejo tvoje vrstnice vedeti da so (pa morda niti niso). 

Če te fantje ne zanimajo, nič hudega. To še ne pomeni, da si lezbijka. Tudi sama sem med tistimi, ki so me začeli zanimati šele po tridesetem letu, pa še to le resna stalna partnerska zveza. Tudi meni so vrstnice in celo starši v srednji šoli in na fakulteti govorili, da ne vem, kaj zamujam, pa me to ni ganilo. Skratka, daj času čas, sprejmi svoja trenutno drugačna zanimanja in skušaj v tem trenutku čas, ki bi ga sicer porabila za vrstnike, nameniti za nek svoj talent, nekaj, kar te zelo veseli in z užitkom počneš. In končno, kaj je v resnici 'normalno'? Če se večina deklet uživa pomanjkljivo oblačiti, je to potem normalno? Če vrstniki tekmujejo v tem, kdo bolj grdo govori, kdo se bolj dokazuje s traparijami, kdo se manj uči, kdo se bolj nesramno obnaša do avtoritet in podobno - ali res misliš, da je to potem normalno? Daleč od tega. 

Zapomni si, da kar v življenju izsiljuješ, da bi bila ali dosegla, se ti samo še bolj odmika. Fanta se ne da srečati in imeti na ukaz. Vsak potrebuje svoj čas, da si najprej pride na jasno, kakšnega fanta pravzaprav iščeš in kakšno dekle si sama, se pravi, kaj lahko ti fantu ponudiš. Sama nisem v avanturah nikoli videla ničesar koristnega. Glede na svoje večkrat popolnoma pobite sošolke po koncu neke avanture, se mi je pa sploh zdelo to prej nekaj, kar ti jemlje ogromno časa, energije in osebnega miru, kot kaj pozitivnega. Ja, zanimivo je spoznavati nasproten spol, da vidiš, kako mnogokrat drugače razmišljajo, drugače doživljajo, kako drugače se lotijo neke dejavnosti. Zanimivo mi je bilo poslušati dijake, ko sem vprašala, čemu se nameravajo v življenju poročiti in je bil odgovor fantov ta, da dobijo pač nekoga, ki jim bo kuhal, pospravljal, skratka, vodil gospodinjstvo, dekleta pa so odgovorila, da zaradi otrok. Seveda je sledil zelo zanimiv pogovor, saj se dekleta nikakor niso hotele sprijazniti s tem, da fantje pričakujejo, da bo dekle njihova gospodinjska pomočnica, fantom pa seveda v teh letih otroci tudi slučajno niso rojili po glavi.

Skratka, mislim, da trenutno še nimaš razloga za paniko. Dobrodošla v družbi tistih, ki so nas bolj pozno začeli zanimati fantje. Sama tega nikoli nisem obžalovala, saj sem sama že v osnovni šoli govorila, da bom najprej diplomirala, potem se odselila in našla službo, šele potem si bom iskala svojega življenjskega sopotnika. In zanimivo, moje sošolke, ki so zelo zgodaj začele z avanturami s fanti, se sedaj ne morejo pohvaliti s srečnim zakonskim in družinskim življenjem. Večina jih je živelo z več moškimi, tudi otroke imajo iz več zvez in še sedaj v zvezi niso srečne, vsaj tako same razlagajo. 

Si popolnoma normalno odraščajoče dekle. Sedaj je pred teboj zaključek še enega šolskega leta, držim pesti, da kar najbolj uspešen. Izkoristi ta čas, ki ga imaš sedaj še največ, za spoznavanje in sprejemanje sebe, svojih darov in svoje drugačnosti, vse je potrebno. Zapomni si, da si čudovita oseba, čeprav se samo trenutno tako ne doživljaš. 

Ko pa ti bo še kaj težko, zberi pogum in ponovno piši, prav?

Vse dobro ti želim, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(6 glasov)

Komentarji 

 
#1 ne 2015-05-15 21:39 Je svetovalka vprašanje prebrala površno (samo vidik "fantje me ne zanimajo"), ali namerno ignorira zanimanje za punce? Ali s tem, ko punci pravi "dobrodošla v klubu" sporoča, da so tudi njo nekoč privlačile punce? Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3559-krat.



Napovednik dogodkov

E-priprava na zakon
pet, 24.03.17


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti