Po dveh mirnih dneh – dan zmede in hitenja. Bogu hvala in zahvala za srečno preživeti dan! Kdo bi si mislil, da se bo tako odvijal. Hja, verjetno je že res, kar pravi pregovor: »Človek obrača, Bog obrne,« - samo trenutno še ne vem, kdo je obračal in kdo obrnil  Ko sem prišla zjutraj od molitve, me je ponovno pretreslo spoznanje, da sem sinoči poslala Urški samo pozdrav in nič priponke. Pa sem hitela urejat, ker se mi je že zelo mudilo...

Čakala me je pot v Nazarje k sestram klarisam. Pa še prej na radio Ognjišče po inštrukcije in izposojo aparata za snemanje in ojoj, ugotovila sem, da ne morem vzeti hišnega avtomobila, ker ga bodo dopoldan nujno potrebovali. Torej, hitro klicati v sosednjo skupnost z veliko prošnjo, da bi one dopoldan svojega prevoznega sredstva ne rabile. Hvala Bogu, skok na kolo in proti drugi hiši! Bila sem že v rahli zamudi, ki se je stopnjevala z vsakim ovinkom – zastoji na cesti taki, da ni za povedat. In, kljub vsemu sem bila 5 min do 8. ure (20 min zamude) na Ognjišču in iskala tehnika po vseh labirintih tistih hodnikov. Ni ga bilo – ups, je bil, na programu, nedosegljiv. Ponoven »klic« k nebeščanom: »Pomagajte!« in me je fant zagledal, pomahal, tekel po aparat, saj je imel celo minuto in nekaj sekund (ko je vrtel eno pesem), da ga je našel. Pa nova pesem, meni inštrukcije, ponovi vajo in hitro v avto – ob 10. uri naj bi bila v Nazarjah. Ni bilo verjeti – ponovni zastoji in med pobožno molitvijo za srečno pot sem ugotovila, da je v avtomobilu zvok, ki ga nisem navajena. Po Božji previdnosti sem imela s seboj hišni mobi, ki je seveda zvonil. Oglasila se je sestra in povedala, da me za vse na svetu išče sestra Katarina iz Nazarij, da ji bo posredovala mojo telefonsko, da me bo klicala – jaz pa na obvoznici. Uf. Mati Katarina je klicala in prosila, če še ne pridem, ker da imajo obiske in se mi ne bi mogle posvetiti, da naj – za Božjo voljo – pridem šele ob 13. uri. No, pa sem dobila podarjene tri ure – na obvoznici. Nič. Pogled levo, desno, smuk na odstavni pas – vse štiri smernike in evo, sem bila že zunaj. Domov in dobra-slaba volja … kdo se ne bi boril z njo?! Izprosila sem si predčasno kosilo in potem – ponovno – ponovi vajo. Tokrat je šla z menoj s. Danica, ki menda že celo večnost ni videla sestre Katarine, bili pa sta sošolki na Teološko pastoralni šoli. Pa sva prišli. V Nazarje – srečno, brez večjih pretresov razen enega, ko sem po cestninski postaji na Vranskem ugotovila, da vozim po napačnem pasu ter potem nekaj časa manevrirala med strožci. Bogu hvala za srečno prevožene kilometre. Čas pri sestrah ter snemanje oddaje Gospod kliče – da naredim malo reklame – oddaja bo na sporedu to soboto ob 8. uri  in potem še sproščen klepet. In pot domov, pa šmarnice in veliko darilo. Skupnost je dobila v dar 30 litrov alpskega mleka. Bog varuj in blagoslavljaj naše dobrotnike!
Sedaj, ko je noč, ugotavljam, da bi brez posebne Božje milosti dan ne bil tak, kot je bil, sploh pa – ne bi ga mogla preživeti tako, kot sem ga …

Da bi le bilo vse skupaj v večjo Božjo čast! Amen.