Pravkar sem se vrnila s pinkponka. Prav prileglo se mi je. Tako kot vsak torek – malo rekreacije ne škodi. Ga igramo 2:1 in je prav zanimivo. Največji uspeh je, če in ko zmaga tista, ki je sama. Uf.

Zanimivo je tudi zato, ker vedno, kadar grem k igri naježena ali žalostna ali kakorkoli (ne)razpoložena – vedno lahko v igro vložim dovolj energije, da potem vse svoje občutke spravim na normalno raven. To se pozna tudi pri molitvi. Dokler nisem poskusila, nisem mogla verjeti. Ja, sedaj razumem zakaj imajo pleterski patri obvezen tedenski sprehod izven obzidja…

Sicer pa je bil danes spet dan, ko se lahko zahvaljujem.  Itak ugotavljam, da je moje življenje eno samo zahvaljevanje Gospodu za darove, ki mi jih daje – vsak dan v zadostni meri. Zjutraj smo imele spoved. Pa še prileglo se mi je dejstvo, da je pater zamudil, ker je zaspal. Kar »pogladilo« me je pri srcu, da so tudi 'pomembni' ljudje samo ljudje… Potem smo imele uro čaščenja. Uro pred Gospodom, ko imam čas, da Predenj »pripeljem« prav vse, ki pričakujejo moje molitve, sem jim molitev obljubila ali sem kakorkoli zanje dolžna moliti. Ko molim tako pred Gospodom, res vem, kaj pomeni biti redovnica v polnem pomenu besede – biti kot posrednik - molivec pred Gospodom. Ali ni to dejstvo prav vabilo za zahvalo poklica?! Gospodu večna hvala in zahvala!
Dopoldne je minilo v dežuranju na vratih in pri telefonu, pa tudi izpolnjevanju drobnih hišnih dolžnosti. Popoldan sem imela pogovor z eno od žena, ki jih spremljam, pa obiski so bili, pa telefoni, sosedova gospa, ki se bori z rakom, je prišla k molitvi in k obhajilu, potem skupna molitev, šmarnice … in sem že »naokrog« - tu pred računalnikom, prepotena, zadovoljna, srečna in čakam samo na to, da grem Dragemu reči »Lahko noč«, pod tuš, no seveda, še kakšno besedo ali dve s cimro in potem – mene ni – do jutri, če Bog da!
Torej: Lahko noč tudi vam!