| sreda, 04 marec 2015

Dekle se sprašuje, ali gre res za Božji klic ali je to ponovno le psihična motnja ...

 

Pozdravljeni,

stara sem 27 let  Rada bi opisala svoje težave, o katerih ni enostavno spregovoriti. Še vedno ne vem komu bolj sodi ta izpoved- duhovnemu ali psihološkemu področju. Do pred treh let sem bila vzorna študentka – z jasno zastavljenimi cilji, voljo, sem premagala še takšno oviro. Družabna, nasmejana, vedno pripravljena pomagati. Še vedno sem, a ni isto. Pred tremi leti sem prvič doživela nekaj izjemno močnega – karbi najlažje poimenovala kriza identitete. Zamajala so se mi tla pod nogami. Po nesrečni ljubezni sem po približno treh tednih velike žalosti (in vseh ostalih znakov depresije), začutila v sebi klic. Klic, naj postanem redovnica. Ki se mu v tistem stanju seveda nisem pravilno odzvala. Z jokom, solzami in vse bolj poglobljeni depresiji, strahom, sem kmalu pristala pri pshiatru. Tam se je začela druga pot – zdravila, zdravljenje psihoze, katero so diagnosticirali zaradi moje izpovedi psihiatrinji o želji po redovnem poklicu...in padec v še globjo depresijo. Z antidepresivi sem se nekako pobrala, in jih lansko leto nehala jemati. Kmalu za tem sem spoznala čudovitega fanta, s katerim sem v razmerju eno leto. Življenje se je sprva zdelo čudovito – inše vedno je, fant je čudovit, najin odnos je lep, spoštujeva se, imava zelo podoben pogled na življenje. Problem pa je v meni – zdi se mi, da takrat nisem razčistila svoje poklicanosti, vsakodnevno me najeda dvom o mojem poslanstvu na tem svetu. Kot poudarjam – sama ne vem, ali se spet soočam s psihično motnjo, ali sem res na napačni poti? Grozljivo spoznanje je, da sem v letih, ko bi morala znati odločiti, pa se mi zdi, da sem bila pri 18 letih bolj odločna kot sedaj... Fanta imam izredno rada, a me je strah, da se ne odločam prav...Po dedkovi  smrti, ki je bil zelo veren človek, se je vse skupaj samo okrepilo. Prosim za kakršenkoli nasvet, besedo, kaj naj storim...

Zmedenadokonca

 

Res je, ni enostavno spregovoriti, je pa pogumno dejanje. Morda se s podobnimi vprašanji srečuje še kdo od bralcev.

Kar se mi zdi nenavadno je to: » … zdravljenje psihoze, katero so diagnosticirali zaradi moje izpovedi psihiatrinji o želji po redovnem poklicu …« Želja po redovnem poklicu vendar ne more biti podlaga za diagnozo psihoze. Dobro bi bilo ponovno vstopiti v proces razločevanja z duhovnim spremljevalcem in preveriti razloge za zakon, razloge za redovništvo. Razmišljam še o fantu. Se o tem pogovarjata ali razmišljate sami? Čas preverjanja in odločanja je zahteven čas, ki ga Bog podpira s svojo bližino.

s. Polonca Majcenovič, SŠFKK

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Komentarji 

 
#2 zmedenadokonca 2015-03-10 15:26 Luka, hvala za odgovor. Včasih se počutim izjemno osamljeno s svojimi težavami, zato je lepo prebrati prispevek nekoga, ki je imel podobne težave- in sploh, da jih je uspel razrešiti. Citat
 
 
#1 Luka Lenarčič 2015-03-07 18:41 Jaz sem imel podobne težave, pa sem jih rešil.
Ne gre verjeti vsaki misli, da si poklicana za redovnico. To ni nujno od Boga. Jaz sem tudi hotel iti za redovnika, pa mi je Jezus jasno povedal, da tega noče od mene. Treba je nositi svoj križ in hoditi za Jezusom. V tvojem primeru to pomeni, da končaj šolo, da si v bodoče najdeš kakšno službo v svoji stroki in če že imaš fanta, da ne žviš z njim na koruzi ampak da se z njim poročiš. Če imaš pa še kakšne druge križe, pa jaz ne vem.
Lp,Luka
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4748-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti